Subida, kot gostilno poenostavljeno imenujejo tako slovenski kot italijanski gostje, je še vedno v isti stari formi, kot jo poznamo zadnji dve desetletji. Tudi sonce, ki je na našo soboto okoli kosila prižgalo do skoraj 40 stopinj Celzija, tega dejstva ni moglo spremeniti.
Nekaj grižljajev boste pojedli zunaj v senci, pa kakšno peneče vino bomo odprli, potem pa boste nadaljevali v lovski sobi, kjer je prijetno hladno. Tak je bil načrt, ki ga je zarisala mlajša članica družine in potrdila starejša. In smo začeli, s tradicionalnimi hrustljavimi sirovimi lizikami, ki so si jih še ne dolgo tega prisvajali v mnogih bližnjih in daljnih gostilnah.
V spremstvu je bil, kot je v navadi, dve leti star in na debelo, na roke narezan pršut soseda d'Osvalda, bi ga lahko jedli brez kruha, zraven je šlo Fongarovo ne presuho ekološko peneče vino iz Veneta. Sledili so grižljaji jelenovega karpača in borovnic na koruznih krekerjih, pa še frtalja z zelišči in skuto ter ocvrt bučkin cvet. Simpatičen uvod.
Pred vročino smo pobegnili v jedilnico in se hitro lotili tokaja, ki ga prideluje mladi naslednik Mitja Sirk. V ljubljanski vinoteki Movia lahko pokusite tudi bogate in natančno dodelane višje linije njegovega vina, je pa treba reči, da je že osnovni tokaj oziroma friulano neverjetno maslen in piten, kot smo vajeni pri najbolj znanih bližnjih konkurentih, tudi pri Venici ali Ediju Simčiču. Edino cena Sirkove kapljice je prijazno nižja – 25 evrov. Na splošno velja, da je gostilna Al Cacciatore veliko cenejša kot najboljše slovenske restavracije, posamezne jedi pri Subidi so po okoli 10 evrov, za 95 evrov pa dobite obsežno degustacijo s sedmimi večjimi in pol ducata manjših jedi.
Na začetku tudi grisine in različne vrste kruha, ki jih povežejo s kot smetana sladkim spenjenim maslom. Takoj zatem je na vrsti divjačinski tatarski, ki ga povežejo z dimljeno jeguljo, pikantno gorčico in solatko. Simpatično in učinkovito. Majhni izumi na temeljih lokalne furlansko-slovenske kuhinje niso samo likovne podobe, čeprav največkrat tudi to, ampak hrana, ki je okusna in sicer ne preveč, pa vendar tudi nasitna.
Sledita klasiki, h katerima se vedno znova vračamo. Prva so ocvrti mošnjički, polnjeni z bučkami, priložijo jim ocvrte čebulne obročke in jih podložijo z omako iz bezgovih cvetov. Še bolj smo se veselili špeclom podobnih testenin, ki jih vedno postrežejo v globokih steklenih posodah, a vedno zabelijo drugače, letnemu času primerno. Tokrat so se družili s cvetovi bučk in jurčki ter bogatim sirom montažem.
Še en testeninski biser na meji med našimi in italijanskimi Brdi so krepki njoki, polnjeni z gosjo pašteto, na omaki iz mavrahov s čemažem in sirom. Je pa mogoče dobiti tudi makarončke z bučkami in kostnim mozgom. Medtem ko smo uživali v hrani, smo odprli chardonnay Vie di Romans, ki smo si ga po dolgem času zaželeli, a je po navdušenju nad uvodnim tokajem izzvenel v prazno.
Prvo glavno jed, rolado pegatke, napolnijo z lardom iz d' Osvaldove pršutarne v Krminu in jo, kolikor je to ob vročem poletju mogoče, osvežijo s kumaricami in kefirjem. Majhna porcija, celo bolj intervencija, ki bi je lahko pojedli vsaj grižljaj več. A smo potešeno vedeli, da prihaja še več in še bolje.
Po sorbetu iz domačega, zdaj že slovitega Sirkovega kisa je namreč ob zvrsti pignola in merlota Nero Magis 2016 iz Čedada na mizo prispel mehak kos jelena, natančno popečen in obogaten z ikrami postrvi ter pistacijevo kremo. Biser vročega popoldneva oziroma dolgega, razkošnega kosila.
Kosila, ki je imelo po dveh glavnih jedeh namen ponuditi še serijo sladic in sladko vino iz najbolj podcenjene furlanske vinske deželice Ramandolo. Skoraj medeno sladko vino Anna Berra je najprej pospremilo grižljaje biskvita z limonino kremo in jagodne želejčke ter bezgovo panakoto z omako iz gozdnih sadežev.
Kot glavne sladice, ki si jih lahko tudi v okviru degustacije vsak gost izbere sam, pa smo se srečali z mille foglie, creme bruleejem, s češnjami z mandlji ter kombinacijo bezgovega sorbeta, borovničeve kreme in biskvita. Možnosti je bilo še nekaj, tudi pri žganicah, trenutno najbolj ponujajo konkretno barikirano grappo Most, ki jo v Povolettu vari Bepi Tosolini.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
