»Kamnoseki bodo morali v kolesarsko goro Mount Rushmore vklesati še peti obraz, saj se je Pogačar pridružil Jacquesu Anquetilu, Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu in Miguelu Indurainu kot petkratni zmagovalec Tour de Francea. Pravzaprav se že dolgo zdi, da spada mednje, čeprav ima šele 27 let, toliko, kot jih je imel Indurain ob svoji prvi zmagi. Zelo verjetno bo Pogačar zasenčil vse in presegel tudi izbrisanih sedem zmag Lancea Armstronga,« so po novem pariškem zmagoslavju Tadeja Pogačarja zapisali v New York Timesu in z omembo slovite gore s štirimi vklesanimi predsedniki, na katero bi se menda tako rad prebil sedanji ameriški predsednik, poskrbeli za novo slikovito primerjavo veličine našega kolesarja.
Zgovorne številke
Čeprav Pogačarju za novo zmago na Touru odslej ne bodo več zadoščali prsti ene roke, se torej ni bati, da bi novinarjem zmanjkalo presežkov in domiselnih primerjav ob vedno novih na videz neponovljivih podvigih najboljšega kolesarja na svetu (morda ne le v sedanjosti, ampak kar vseh časov).
Športni velikan s Klanca pri Komendi je letos na Touru poleg skupne zmage nanizal pet novih etapnih zmag (še dve pa podaril drugim ob nesebični pomoči svojemu kolegu iz moštva) in njihovo število povečal na 26, le še devet manj od rekorderja Marka Cavendisha. Ob tem je število svojih zmag z gorskim ciljem povečal na 16, dvakrat toliko, kot jih ima najbližji za njim Lucien Van Impe. Najslavnejšim predhodnikom se je približal tudi po številu dni v rumeni majici vodilnega na Touru: Pogačar z 71 dnevi zaostaja le še za Eddyjem Merckxom s 96 in Bernardom Hinaultom s 75 dnevi, za seboj pa je že pustil Miguela Induraina s 60 in Chrisa Frooma z 59 dnevi.
Nekoliko večji je zaradi njegove mladosti še vedno zaostanek po številu zmag na najpomembnejših dirkah in etapah. Pogačar je s 127 zmagami šele na 17. mestu (Primož Roglič z 92 pa na 32. mestu vseh časov), medtem ko sta najvišje na tej lestvici Merckx z 278 in Cavendish s 165 zmagami, vendar pa jih niti onadva pri 27 letih nista zbrala toliko kot Tadej. Tadej glavne tekmece z večne lestvice vse bolj lovi tudi po drugih številkah. Zdaj se lahko pohvali že s šestimi osvojenimi tritedenskimi dirkami (poleg petih Tourov je osvojil še Giro), dvema naslovoma svetovnega prvaka in 13 zmagami na tako imenovanih spomenikih. Statistično ga vsaj delno prekašata le Merckx z enajstimi grand touri, tremi naslovi svetovnega prvaka in 19 spomeniki ter Hinault z devetimi grand touri, naslovom svetovnega prvaka in šestimi spomeniki.
Dvomov, ali je Tadej morda že zdaj največji vseh časov, pa nekateri nimajo več. »On je najboljši vseh časov in rekel bi celo, da je najdominantnejši športnik na svetu. Ta fant je največji vseh časov. Lahko greš tako daleč v preteklost, kot želiš. Zna vse. Če pogledate številke, ki jih dosega – ni pomembno, ali je proga ravninska in tlakovana s kockami, ni pomembno, ali gre za gorske etape, ni pomembno, v katerem delu leta dirka, ni pomembno, ali gre za bele makadamske ceste Strade Bianche – on želi dirkati. Preprosto je GOAT, največji vseh časov. Nehajmo primerjati. Pometel bi z Lanceom Armstrongom. Dobesedno bi me odpihnil. To mislim resno,« je te dni v podkastu povedal prav Lance Armstrong, ki je po priznanju krvnega dopinga in jemanja drugih nedovoljenih sredstev izgubil tako svoje naslove kot velik del svoje omadeževane slave.
Najboljše obdobje
Še večjo težo kot besede očrnjenega športnika ima morda pohvala uglednega irskega novinarja Davida Walsha, ki je nekoč odigral pomembno vlogo pri razkritju Armstrongove dopinške afere, zdaj pa je ocenil, da se mu zdi era prevlade Tadeja Pogačarja najboljše obdobje dirke po Franciji v več kot 40 letih, odkar jo spremlja. V pogovoru za STA je omenjeni športni urednik The Sunday Times zatrdil, da je največja dirka na svetu zdaj kredibilna, čeprav kritiki prevlade Pogačarja radi ugibajo, ali je v ozadju kaj nedovoljenega. »Tour je bil vedno epska dirka, tudi danes je. Vendar se je precej spremenil, prepričan sem, da na bolje. Ko sem prihajal sem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja in potem v prvem desetletju tega stoletja ter vse do sredine drugega desetletja tega stoletja, so me obhajali dvomi o tem, ali gre dejansko za legitimno tekmovanje. Spraševal sem se, ali kolesarji spoštujejo pravila. V 80. letih se mi je zdelo, da jih ne, v 90. sem vedel, da jih ne, v prvem desetletju novega stoletja, v tako imenovanih Armstrongovih letih, pa je vse skupaj postalo absurdno. Od leta 2011 pa se vse skupaj popravlja. Veliko manj je goljufanja. Zdaj smo v obdobju, ko na Touru lahko zmagajo čisti kolesarji. Dirka je zdaj verodostojnejša. In verodostojnost je ključna. Zame so zato Pogačarjeva leta najboljše obdobje Toura,« trdi Walsh, ki mu je všeč, da se zdaj ne bojijo pregledovati najboljših kolesarjev niti sredi noči. »Če mi kdo predstavi en dokaz o Pogačarju, ga bom temeljito preiskal. Pri Armstrongu je bilo tako, da so ljudje sami prihajali do nas in nam govorili, da se dopingira. Nič od tega se ne dogaja danes,« je še dodal.
Polni hvale o Pogačarju so tudi v angleškem Guardianu. »Pogačar je izjemen na mnogih področjih, izstopa pa tudi med dosedanjimi petkratnimi zmagovalci Toura. Je mlajši od vseh, v nasprotju z njimi pa nobena od njegovih zmag nikoli ni bila vprašljiva ali resno ogrožena, niti ob špekulacijah, da je v zadnjem tednu imel želodčne težave … Razprava o tem, kdo je največji vseh časov, se bo sicer nadaljevala, a že letos bo Pogačar svoje dosežke lahko izboljšal, če se bo udeležil dirke po Španiji in svetovnega prvenstva. Če bo tam nastopil, lahko obakrat zmaga. Kaj takega je bilo mogoče napisati le še, ko sta bila Merckx in Hinault na svojem višku. To pove vse o njegovi sedanji prevladi.«
Zapolnjena urnik in koledar
Naš prvak po končani dirki v Parizu še ni želel potrditi, kakšni so njegovi kasnejši letošnji načrti, ampak se je osredotočil le na urnik tega tedna. »Čaka me nekaj domačih obveznosti, zlasti kriterij v domačem mestu ta petek zvečer, s posebnimi gosti, med katerimi so tudi drugi kolesarji z dirke po Franciji, ki se jim zahvaljujem, da so si za to vzeli čas. Nato me v nedeljo čaka Pogi Challenge z otroki in amaterji, tako da bom imel kar nekaj dela za svojo fundacijo. Nato računam, da se bom udeležil nekaj etap ženske dirke po Franciji, da bom spet lahko videl svojo partnerico Urško, ki bo tam dirkala. Če bi se Vuelta začela jutri, bi vam ta hip odgovoril, da tam ne bom nastopil. Toda čez dva tedna je mogoče, da bom spet pripravljen. Imam petnajst dni časa za odločitev,« je razkril v pogovoru z novinarji. Ob njihovem vprašanju o nočni kontroli, ki mu je tako kot tekmecu Jonasu Vingegaardu precej skrajšala spanec, je povedal: »Ne pritožujem se, ker inšpektorji le opravljajo svoje delo. To je zdaj del mojega življenja. Ko nekdo potrka na vrata moje sobe, je moj prvi odziv, da si rečem, da je prišel nekdo za protidopinško testiranje. Takrat sprejmem inšpektorja in je tako, kot da bi šel v supermarket. To ni več nenavadno, to je moje življenje.«
In koliko mu pomeni letošnja zmaga? »Vsaka od mojih petih zmag je imela drugačen pomen. A zdaj, v tem trenutku, ne želim razmišljati o zgodovini ali rekordih, želim si le priti domov, se sprostiti in uživati v vsem, kar se je pravkar zgodilo. Mogoče je bil to Tour, na katerem sem najbolj užival doslej, brez slabih dni. Moja velika vrhunca sta bila, ko sem Isaacu pomagal do etapne zmage v drugi etapi v Barceloni, in v soboto, ko sem mu pomagal na Alpe d'Huez in sva skupaj prečkala ciljno črto. V resnici sva z Isaacom velika tekmeca. Pred kamerami se samo pretvarjava, da se imava rada,« se je še pošalil. Del Toro, ki bo ta konec tedna prišel v Slovenijo, pa je v smehu dodal: » Na tvojem kriteriju te bom razbil. Tokrat si imel srečo, da sem imel defekt.«
