29. julij 1907 velja za rojstni dan skavtskega gibanja, enega največjih prostovoljskih mladinskih gibanj na svetu. Njegov oče je britanski general Robert Baden-Powell, ki je prvi poskusni tabor zasnoval na otoku Brownsea. Na mlade je postal pozoren med drugo bursko vojno v Južni Afriki, kjer je spoznal, da so lahko zelo odgovorni, če se jim zaupa.
Po vrnitvi v Anglijo je ugotovil, da učitelji pri vzgoji dečkov uporabljajo njegovo vojaško knjigo Aids to Scouting, zato se je odločil, da vzpostavi nekakšno življenjsko šolo, ki bo mlade učila samostojnosti, delovanja v skupnosti in jim pomagala pri gradnji identitete. Ni imel v mislih vojaškega urjenja, temveč nekaj, čemur bi danes rekli krepitev duševnega zdravja pri mladih.
Prvi skavtski tabor
Baden-Powell je bil že tik pred upokojitvijo, ko se je odločil, da uspešno knjigo preizkusi tudi na terenu. Med 29. julijem in 9. avgustom 1907 je na otoku Brownsea organiziral prvi skavtski tabor. Zbralo se je kakšnih dvajset dečkov, starih od 12 do 17 let. Prišli so iz različnih socialnih okolij – iz družin delavcev in bogatašev in iz različnih šol –, kar je bilo za tiste čase precej revolucionarno. Družbeni sloji so bili jasno začrtani in se v glavnem niso mešali med seboj. Med udeleženci je bil tudi njegov nečak Donald. Najprej je mislil na tabor povabiti skupino Boys-Brigade, ki je že delovala, a je ugotovil, da ne ustrezajo njegovim prvotnim predstavam.
Dečki so se nastanili v šotore, kuhali so na prostem in se veliko gibali v naravi. Baden-Powell je dečke razdelil v manjše skupine, jih poimenoval patrulje in napisal skavtske zakone. Vsaka patrulja je imela svojega vodjo. Tak sistem se uporablja še danes. Vadili so vaje za orientacijo, sledili so stopinjam divjih živali, učili so se izdelovati vozle, veliko pa je bilo tudi sproščenega druženja, zlasti ob večerih ob zakurjenem ognju, kjer so tudi zapeli. Pogovarjali so se o poštenosti, pogumu in odgovornosti.
Poskusni tabor je povsem uspel in Baden-Powell je naslednje leto izdal knjigo v več zvezkih Skavtstvo za fante. Takrat še ni vedel, da bo postala eno pomembnejših pedagoških del 20. stoletja (v njej se sklicuje na načelo učenje z delom), kot tudi ni pričakoval, da bodo dečki po vsej Veliki Britaniji že zelo kmalu začeli spontano ustanavljati skavtske vode. Gibanje se je širilo brez uradne organizacije, prek otoka po Evropi, v Severno Ameriko, Avstralijo, Indijo in v Afriko.
Leta 1909 je kralj Edvard VII. postal zaščitnik skavtskega gibanja, leta 1920 pa se je odvijal prvi Jamboree (svetovno srečanje skavtov) v Londonu. Udeležilo se ga je 8000 skavtov iz 34 držav po svetu. Na Jamboreeju leta 1929 je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel (41 držav in 31 delov kraljestev).
Skavtska zaobljuba
Vsak skavt je moral obljubiti, da bo pomagal drugim, da bo spoštoval svojo domovino, živel po skavtskih zakonih in razvijal svoje sposobnosti. Za legendarno geslo »Bodi pripravljen!« (Be Prepared) je Baden-Powell dejal, da pomeni biti pripravljen telesno, duševno in moralno. In ne le na izredne razmere, temveč tudi na vsakdanje življenje. Preden je leta 1941 umrl, je skavtom po svetu zapustil pismo. »Poskusite zapustiti svet vsaj malo boljši, kot ste ga našli,« je zapisal v njem.
Jedro skavtstva torej predstavlja obljuba. To skavt in skavtinja častno izrečeta pred skupnostjo. Slovenski skavti denimo poznajo obljubo volčičev in volkuljic ter »pravo« obljubo. Volčja je preprostejša in po vstopu v četo skavt izreče še drugo. Obe pa vključujeta zvestobo Bogu in domovini, pomoč bližnjemu ter izpolnjevanje skavtskih zakonov. Znak obljube je skavtska rutica, ki je najbolj časten del skavtskega kroja. Med simboli, ki povezujejo in delajo skavte prepoznavne, so še lilija, skavtska palica, taborni ogenj in skavtski pozdrav s tremi iztegnjenimi prsti. Trije prsti simbolizirajo tri glavne obveznosti iz skavtske obljube.
V gibanje so najprej vstopali samo dečki, že kmalu pa so se jim pridružile tudi deklice. V Čilu, denimo, je bila ustanovljena prva skavtska skupina zunaj Anglije in je imela tudi prve skavtinje. Baden-Powell je s svojo sestro Agnes ustanovil gibanje Girl Guides, pozneje pa ga je pomembno nadgrajevala njegova soproga Olave Baden-Powell. Bila je edina oseba, ki je kdaj nosila naziv svetovne načelnice skavtinj.
Skavtstvo v Sloveniji
V skavtstvo se danes povezuje več kot 57 milijonov članov in se mreži po 170 državah. V Slovenijo je prišlo že pred drugo svetovno vojno. Po letu 1945 ga je jugoslovanska oblast ukinila ter ga nadomestila s pionirsko organizacijo, ki je imela drugačne cilje in je bila del socialističnega sistema. Skavtstvo se je pri nas ponovno pojavilo proti koncu osemdesetih let, šele po osamosvojitvi pa se je dejansko razvejalo.
Slovenski skavti se povezujejo v Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki šteje približno šest tisoč članov. Povezujejo se v sedemdeset skupin, imenovanih stegi, te pa se povezujejo v devet manjših območjih, ki jih skavti imenujejo ognjišča. Skavti kot del civilne zaščite pomagajo ob vseh večjih naravnih nesrečah po vsej Sloveniji. V Sloveniji je zelo aktivna tudi Zveza tabornikov Slovenije, s katerimi delijo podobne vrednote.
Mnogi pedagogi in psihologi menijo, da so veščine, ki jih skavtstvo razvija – samostojnost, sodelovanje, stik z naravo, reševanje problemov in odgovornost – v digitalni dobi še dragocenejše kot pred stoletjem. Zato se zanimanje za kakovostne programe bivanja v naravi v nekaterih državah znova krepi, čeprav se izraža drugače kot v času največjega razcveta skavtskega gibanja.
