»Udeleženci univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani so izjemni študenti. Pri njih se res vidi, da so na predavanjih zato, ker si želijo znanja, in ne zato, ker bi ga morali pridobiti.« Tako je svoje študente opisala njihova mentorica Maša Sedar, ko smo jo vprašali, ali tudi sivolasi študentje ravno tako kdaj klepetajo ali špricajo predavanja. Ugotavlja, da so zelo radovedni, vztrajni in postavljajo ogromno zanimivih vprašanj. »Pogosto me navdušijo s svojo energijo in voljo do učenja novih stvari in kot mentorica sem vedno znova presenečena, kako resno vzamejo učenje. Redno si delajo zapiske, doma tudi kdaj vadijo in na naslednje srečanje pogosto pridejo z novimi vprašanji ali odkritji,« je nadaljevala in vmes priznala, da so včasih vendarle tudi oni povsem običajni študentje, saj pred začetkom ure radi poklepetajo, si izmenjajo kakšno zanimivo zgodbo, pokažejo fotografije vnukov ali si med seboj pomagajo pri težavi s telefonom ali računalnikom.
Tudi špricanje se kdaj zgodi. »Ampak običajno zaradi potovanj, družinskih obveznosti, zdravniških pregledov ali zato, ker so se odločili izkoristiti lep sončen dan. Pravzaprav so mnogi po upokojitvi zelo aktivni. Kar mi je še posebej simpatično, je to, da so res vestni in me vnaprej obvestijo, da jih ne bo. Lepo pa je, da se po odsotnosti skoraj vedno vrnejo z vprašanjem 'Kaj smo pa nazadnje delali', ker želijo zamujeno snov čim prej nadoknaditi,« jih vzame v bran.
Več študentk kot študentov
V teh dneh so tudi študentje univerz in društev za tretje življenjsko obdobje svoje torbe in zapiske za nekaj časa postavili v kot. S pikniki, izleti, razstavami, nastopi in druženjem so sklenili še eno prostovoljno študijsko leto. Izobraževanja starejših v Sloveniji potekajo že več kot 40 let, v letošnjem šolskem letu so potekala na 51 univerzah in v društvih za tretje življenjsko obdobje po vsej Sloveniji. Različnih izobraževanj se je udeležilo 14.258 udeležencev, v povprečju so bili stari okoli 70 let. Izbirali so lahko med 773 študijskimi programi, poučevalo pa jih je 833 mentorjev.
V oči bode podatek, da so med udeleženci predvsem študentke. »Drži, na naši ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje je bilo letos med vsemi udeleženci kar 85 odstotkov žensk. In pri tem nismo nikakršen osamljen primer, tudi druge univerze pri nas in v tujini ugotavljajo, da se v neformalno izobraževanje odraslih vključujejo predvsem ženske. Zakaj? Znanstveno podprtega odgovora na to nimam in zaradi tega tudi ne morem posplošiti, da moški nimajo želje po učenju. Nekako pa v družbi velja, da moški težje priznajo, da česa ne vedo, in da se veliko raje novim znanjem ali raziskovanju posvečajo individualno, medtem ko se ženske raje učijo v skupini,« je trend pojasnila Alijana Šantej, predsednica ljubljanske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Ugotavlja, da se ljudje po odhodu v pokoj posvečajo povsem drugim stvarem, kot so jih počeli v svoji poklicni karieri. »Le redki nadaljujejo svoje poklicno področje, medtem ko jih večina raje poskusi kaj novega in tako uresniči kakšno željo iz mladosti ali pa se posveti zanimanju, za katero prej ni bilo časa. Zelo obiskani so jezikovni tečaji, veliko zanimanja je za umetnostno zgodovino, za geografijo, mnogi si želijo pridobiti digitalne kompetence, veliko vpisa je v različne delavnice izraznih umetnosti, pa naj bo s področja slikarstva, glasbe, literature, filma ali gledališča. V starejših letih se pogosto razvije potreba po občutenju, razumevanju in spoznavanju lepega. Pobudnica izobraževanj za odrasle pri nas, dr. Ana Krajnc, rada reče, da se v tem starostnem obdobju ljudje ne odločajo več za tisto, kar je treba, ampak za tisto, kar je po meri njihove duše,« razloži sogovornica.
Računalništvo, da bi lažje sledili vnukom
Maša Sedar, ki je na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje razmeroma sveža mentorica računalniških izobraževanj, opaža, da je razlogov za vpis v računalniške programe veliko, skupno pa jim je to, da želijo ostati povezani s sodobnim svetom. Letos se je na njihovi univerzi računalniško opismenjevalo 280 udeležencev, sama jih je v svoji skupini poučevala enajst. »Veliko jih želi biti bolj samostojnih pri uporabi računalnika, telefona in spletnih storitev, da lahko brez pomoči uredijo vsakodnevne opravke. Zanimajo jih zelo praktične stvari: kako poslati elektronsko pošto, uporabljati pametni telefon, komunicirati z družino prek videoklicev, shranjevati fotografije, uporabljati spletno banko, kupiti vozovnico ali poiskati informacije na spletu. Pogosto želijo tudi bolje razumeti tehnologijo, da bi lažje sledili svojim otrokom in vnukom. Veliko časa namenimo digitalni varnosti, predvsem kako prepoznati spletne prevare, ustvariti varna gesla in se zaščititi pred zlorabami, saj je tega dandanes zares veliko. Sama sem stara 28 let in sem odraščala z računalniki, zato si včasih težko predstavljam, kako velik korak je to za nekoga, ki se z digitalnim svetom srečuje šele v poznejših letih. Prav zato do njih gojim izjemno spoštovanje,« pristavi.
Tudi sama je kot mentorica od letošnjega šolskega leta odnesla veliko in prizna, da so njihove ure več kot le učenje računalništva in prava zakladnica medgeneracijske izmenjave znanja ter pogledov na svet. »Pogosto me spomnijo, da učenje nima starostne meje in da je radovednost nekaj, kar lahko človek ohrani vse življenje. Njihova vztrajnost in iskrena želja po znanju sta zelo navdihujoči. Velikokrat se zgodi, da se skupaj veselimo povsem majhnih zmag. Denimo, ko nekomu uspe prvič opraviti videoklic, poslati dokument ali samostojno uporabiti novo aplikacijo. Takšni trenutki me spomnijo, zakaj rada poučujem. Hkrati me vedno znova spomnijo, da je za vsakim novim znanjem veliko poguma, vztrajnosti in pripravljenosti stopiti iz cone udobja. To zelo cenim,« pravi mentorica, ki starejše uči računalniških znanj.
Pridejo zaradi znanja, odidejo z družbo
Če se ljudje po upokojitvi v univerze za tretje življenjsko obdobje vpisujejo najprej zaradi novih znanj, pa se hitro zgodi, da med sošolci najdejo tudi novo družbo in spletejo novo socialno mrežo. »Tudi to je v teh letih zelo pomembno, saj s tem preprečujemo osamljenost. Naša skupina začetnega tečaja francoščine se je denimo skupaj samoiniciativno odpravila na izlet v Pariz. Stranski učinek študija na stara leta je tudi občutek, da smo tudi takrat še vedno lahko koristni. Naši 'študentje' denimo sodelujejo z Unicefom, za katerega izdelujejo punčke iz cunj. Na povabilo humanitarne organizacije Karitas so se vključili kot prostovoljni mentorji za poučevanje slovenščine tujcev, predvsem starejših oseb, repatriiranih iz Venezuele, begunk iz Ukrajine ter ekonomskih in drugih migrantov iz raznih držav sveta. Sodelujemo z društvom likovnih umetnikov in s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, kjer naši študentje pomagajo kot animatorji, sodelujejo pri delavnicah za otroke, pomagajo pri postavljanju in podiranju razstav. Marsikateri upokojeni strokovnjak pa se nam pridruži tudi kot mentor in tako svoje znanje predaja novim generacijam študentov ter hkrati ostaja v stiku s svojo profesijo,« razloži Alijana Šantej.
In kako so njihovi študentje v tretjem življenjskem obdobju zaključili letošnje šolsko leto? »Vsi so bili odlični,« se posmeje predsednica univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Pri njih obdobje pred počitnicami ni čas izpitov in stresa, pa tudi sicer ne pišejo testov in preverjanj. Morda je tudi zato kakšnih sto študentov izrazilo željo, da bi predavanja obiskovali tudi poleti. Posebej zanje bo tako čez poletje potekala poletna univerza, k vpisu v študijske programe naslednjega šolskega leta pa jih bodo povabili proti koncu poletja.
