Marsikje v Evropi je še vedno vroče, peklensko vroče. Kot ugotavljajo strokovnjaki, ta celina preprosto ni pripravljena na takšno vročino, infrastruktura, navade ljudi in še vse kaj drugega so prilagojeni za podnebje, ki je pravzaprav samo še spomin. Vendarle pa se stvari spreminjajo. Najprej na področju predpisov, ker je to pač najlažje. Tiskovna agencija Reuters je te dni poročala prav o tem, kako so delavci zaščiteni v času, ko sonce pritiska, živo srebro pa leti v nebo.
Najprej: šole in turistične znamenitosti so zaradi temperatur, ki ponekod presegajo sezonska povprečja za kar 18 stopinj Celzija, marsikje zaprli. Ohromljen je javni promet, medtem ko se evropsko gospodarstvo spopada z resnim izzivom, kako zaščititi delavce. Kljub enotnemu trgu Evropske unije pa se zakonodaje, kot se je izkazalo, držav članic pri obravnavi vročinskega stresa na delovnem mestu drastično razlikujejo. Nekatere uvajajo stroge temperaturne pragove, druge se zanašajo na sisteme državnih subvencij in splošne varnostne smernice.
Določene meje
Belgija in Poljska pri varstvu pri delu izstopata z natančno opredeljenimi pravili. Belgijske oblasti uporabljajo tako imenovani indeks toplotne obremenitve WBGT, ki zahteva takojšnje ukrepanje – vključno s hlajenjem, dodatnimi odmori in zagotavljanjem napitkov – ko temperature v pisarnah dosežejo 29 stopinj Celzija. Za težko fizično delo se ta meja spusti, v nekaterih primerih celo vse do 18 stopinj Celzija.
Podobno stroga je Poljska, kjer so delodajalci dolžni zagotoviti brezplačne napitke in ohlajene prostore za počitek takoj, ko temperatura v zaprtih prostorih preseže 28 stopinj, na prostem pa 25 stopinj Celzija. Poljski delavci imajo v primeru, ko delovne razmere neposredno ogrožajo njihovo zdravje ali življenje, celo pravico do takojšnje prekinitve dela, pri čemer obdržijo polno plačo.
Portugalska po drugi strani ne postavlja strogih mej za ustavitev dela, vendar delodajalcem nalaga, da delovno temperaturo po najboljših močeh vzdržujejo v ozkem pasu med 18 in 25 stopinjami Celzija, ob vsakem odstopanju pa morajo uvesti korektivne ukrepe.
Prilagodljivost namesto omejitev
V nasprotju z zgoraj omenjenimi državami se največji evropski gospodarstvi, Francija in Nemčija, izogibata določanju enotnih zakonskih temperaturnih mej, ki bi samodejno sprožile prekinitev dela. V Nemčiji zakonodaja dopušča precej svobode, vendar opredeljuje ukrepe glede na stopnjevanje vročine, vlažnost zraka in fizično zahtevnost dela. Pri 30 stopinjah Celzija zvezni inštitut za varnost in zdravje pri delu priporoča zastiranje oken, jutranje prezračevanje in prilagoditev delovnega časa, pri 35 stopinjah pa postanejo pravila strožja in zahtevajo obvezne odmore v ohlajenih prostorih ali uporabo zaščitnih oblačil.
Francoski delovni zakonik breme odgovornosti v celoti prenaša na delodajalce z zahtevo po neprestanem zagotavljanju varnosti in zdravja. Čeprav zakon ne omenja zgornje temperaturne meje, francoski nacionalni inštitut za zdravje pri delu (INRS) opozarja, da se tveganja drastično povečajo, ko temperatura okolice preseže 30 stopinj za pisarniške uslužbence in 28 stopinj Celzija za tiste, ki opravljajo fizično delo.
Finančna varovalka
V južni Evropi, ki najpogosteje doživlja ekstremne vročinske valove, se zaščita delavcev prepleta s sistemi socialne varnosti in opozorili meteoroloških služb. Italija je vzpostavila model, kjer ni enotne nacionalne omejitve, velja pa nepisano pravilo, da je 35 stopinj Celzija (dejanskih ali občutenih) splošen prag za prekinitev dela. Leta 2025 je kar 18 od 20 italijanskih regij aktiviralo odredbe o prepovedi intenzivnega dela na prostem med 12.30 in 16. uro. Italijanskim delavcem v primeru ustavitve dela zaradi vročine izpad dohodka krije država.
Podobno zaščito omogoča Španija, kjer imajo zaposleni pravico do prilagoditve ali skrajšanja urnika ob izdaji oranžnih ali rdečih vremenskih alarmov. Če je dostop do delovnega mesta zaradi ekstremnih razmer onemogočen, španski delavci ohranijo pravico do štirih dni plačanega dopusta. Za dolgotrajnejše prekinitve poslovanja lahko podjetja izkoristijo sheme začasnega čakanja na delo iz razlogov višje sile.
