Pomlad in poletje sta za zavetišča za živali tradicionalno najbolj obremenjujoča letna časa. V tem obdobju se namreč začne sezona mačjih mladičev in sprejemov mam z mladiči, kar pomeni največji pritisk na zmogljivosti zavetišč. Pogovor z Oljo Ivanovič, vodjo Zavetišča za živali Ljubljana, je potekal na Gmajnicah, kjer je okolje za živali izjemno lepo urejeno in pomirjujoče. Vsaka mačka, ki tam čaka na svojega novega in ljubečega lastnika, ima na voljo svoj čist in prostoren stekleni prostor. Kljub prijetnemu okolju pa številke kažejo še vedno precej pereč problem. Trenutno imajo v oskrbi okoli 40 psov in med 70 ter 80 mačk, kar sicer pomeni, da njihove zmogljivosti v tem trenutku še niso povsem zapolnjene. Zavetišče namreč lahko sprejme do 250 mačk, a so pred dvema letoma to številko celo presegli in prišli do 265 sprejetih mačk naenkrat. Olja Ivanovič, ki v zavetišču deluje že dolgih sedemnajst let, opaža, da se število sprejetih mačjih mladičev z leti ne zmanjšuje. Lani so tako v zavetišče sprejeli okoli tisoč mačk iz ljubljanske občine in kar 1200 mačk iz dvanajstih drugih občin.
Drugačen odnos do psov in do mačk
Glavni razlog za takšno stanje pogosto tiči v miselnosti ljudi. Olja Ivanovič poudarja, da imajo posamezniki do psov in do mačk še vedno zelo različen odnos; psa ljudje dojemajo kot svojo odgovornost in ga imajo na neki način raje oziroma do njega gojijo močnejši čut lastništva. Pri mačkah pa pogosto prevladuje prepričanje, da so povsem samostojne, da lahko preživijo zunaj ter da pač pridejo in gredo. Še vedno jim nismo v celoti priznali statusa udomačene živali na enak način kot psom, zato bo pri uveljavljanju nove zakonodaje o obveznem čipiranju potrebna predvsem velika sprememba v naši mentaliteti.
Zaradi pomanjkanja te odgovornosti se v zavetišču prepogosto srečujejo z neobičajnimi situacijami. Zgodi se, da ljudje pripeljejo bolno ali poškodovano mačko, za katero trdijo, da ni njihova, čeprav so jo leta hranili okoli svoje hiše. V takšnem primeru podpišejo dokument, da je žival najdena, s tem pa predajo vso oskrbo zavetišču in se odrečejo kakršni koli obveznosti. Ko pa zavetišče žival oskrbi in se odloča o njeni prihodnosti, ti isti ljudje kličejo in trdijo, da gre vendarle za njihovo mačko. Vodja zavetišča je pri tem jasna: kdor trdi, da je mačka njegova, mora poravnati nastale stroške in zanjo prevzeti polno odgovornost. Tistim, ki oklevajo in so »na meji« glede tega, ali je mačka zares njihova ali ne, svetuje, naj jo nemudoma čipirajo. Če tega niso pripravljeni storiti, bi bilo precej bolje, da si v prihodnosti sploh ne omislijo nobene živali več, saj se po veljavni zakonodaji vsaka mačka, ki se zadržuje na njihovi parceli in za katero skrbijo, šteje za njihovo in so jo dolžni označiti z mikročipom.
Čipiranje kot rešitev
Nova zakonodaja bo, kot pravi, prinesla številne prednosti. Glavna korist čipiranja je zagotovo ta, da se ob najdbi izgubljene ali poškodovane živali v kliniki ali zavetišču takoj stopi v stik z njenim lastnikom. Če mačka ni čipirana, lahko postopek iskanja in obveščanja traja dolgo, medtem pa v zavetišču nastajajo stroški oskrbe, ki bi se jim lahko zelo enostavno izognili. Trenutno je mikročipiranje izjemno ugodno, saj država sofinancira strošek v višini okoli 30 evrov, pri priporočeni ceni 32 evrov pa mora lastnik pri veterinarju doplačati zgolj še 2,89 evra.
Poleg hitrejše vrnitve domov bo čipiranje ključno pri preprečevanju namerne zapustitve živali. Trenutno je namreč izjemno težko dokazati, čigava je neoznačena mačka, in s tem prijaviti namerno zapustitev. »Dejansko je to vaša beseda proti moji besedi,« opozarja Olja Ivanovič na dejstvo, da brez konkretnih dokazov in prič veterinarska inšpekcija nima prave podlage za uradno ukrepanje. V naši državi žal največkrat zaleže le to, da neodgovornega posameznika udarimo po žepu, in mikročipiranje bo natanko tisto orodje, ki bo pristojnim omogočilo pravno sankcioniranje. Da bi dolgoročno dosegli želene spremembe, pa je nujno tudi izobraževanje – že najmlajših.
Psi iz »pasjih tovarn«
Nova evropska zakonodaja bo močno vplivala tudi na zajezitev nelegalne prodaje živali, saj je črni trg po vsej Evropi še vedno izjemno aktiven. V zavetišču na Gmajnicah so lani, pravi sogovornica, sprejeli dvajset pasjih mladičev, ki so bili odvzeti ob poostrenih nadzorih na mejnih prehodih in avtocestah – šlo je za petnajst jazbečarjev in pet kotonov, ki so prihajali iz tako imenovanih pasjih tovarn. Preprodajalci te živali običajno opremijo s ponarejeno dokumentacijo; psi imajo potne liste, v katerih piše, da so stari pet mesecev in cepljeni proti steklini, v resnici pa gre za komaj pet tednov stare mladiče, ki še niti nimajo mlečnih zob. Živali so bile ob prihodu v obupnem stanju, okužene s parazitom giardija, nekatere pa so zaradi težav s sklepi in prezgodnje ločitve od matere vlekle zadnje noge za seboj.
Prepovedana preprodaja in grozljivo trpljenje živali v teh nevzdržnih razmerah bosta žal obstajala vse do takrat, dokler bo prisotno povpraševanje neinformiranih kupcev, ki živali še vedno kupujejo na parkiriščih. Strožja evropska zakonodaja in uveljavitev vsesplošnega ter enotnega registra, kjer bo mogoče hitro preveriti aktivnost čipa ter sam izvor živali, bosta – tako meni tudi sogovornica – v prihodnosti ključna koraka za boljšo zaščito najranljivejših bitij, ki so povsem odvisna od nas in naše odgovornosti.
