Čeprav bo letošnje svetovno nogometno prvenstvo (SP) že 23. po vrsti in bodo prihodnjega leta 2030 organizirali ob stoletnici prvega, ki ga je leta 1930 gostil Urugvaj, je nogomet kot šport prehodil kar dolgo pot, preden je dobil svoje elitno reprezentančno tekmovanje. Prvo mednarodno tekmo sta tako že leta 1872 v Glasgowu odigrali Škotska in Anglija (0:0), prvi mednarodni turnir je bil leta 1884 tako imenovano britansko prvenstvo, v letih 1900 in 1904 je bil na olimpijskih igrah nogomet prisoten kot demonstracijski šport, od leta 1908 pa je bil polnopraven član olimpijske družine, a so na OI sprva lahko igrali le amaterji. V letih 1924 in 1928 je bil olimpijski nogometni turnir odprt za vse, od leta 1930 pa je svetovno prvenstvo daleč najpomembnejše nogometno reprezentančno tekmovanje in je vsakič na sporedu na štiri leta (izjemi sta bili le leti 1942 in 1946).
-
Eden od razlogov, da je organizacija prvega SP pripadla Urugvaju, je bil, da je ta južnoameriška reprezentanca zmagala na obeh predhodnih olimpijskih turnirjih, torej tistih dveh, ki sta bila odprta za vse igralce. To je hkrati tudi razlog, da ima Urugvaj na vrhu svojega grba štiri zvezdice – dve za omenjena naslova in dve za zmago na svetovnih prvenstvih v letih 1930 in 1938.
-
Prvo SP je bilo tudi edino, za katero ni bilo kvalifikacij, a je v Montevideo, ki je gostil vse tekme, vseeno pripotovalo le 13 reprezentanc, od tega devet iz Srednje in Južne Amerike ter štiri iz Evrope; Japonska in Tajska sta sodelovanje odpovedali tik pred zdajci, ladja, ki bi morala pripeljati nogometaše Egipta, pa je imela zaradi nevihtnega vremena preveč zamude, zaradi česar se člani edine predvidene afriške ekipe nanjo niso niti vkrcali.
-
Na naslednjih SP je število sodelujočih še nihalo med 16 (1934), 15 (1938) in 13 (1950), med letoma 1954 in 1978 je sledilo sedem prvenstev s po 16 udeleženci, nato štiri s po 24, na zadnjih sedmih jih je nastopilo 32, letos pa jih bo 48. Edini, ki so nastopili na vseh dosedanjih 22 SP in bodo tudi na letošnjem, so Brazilci, 20 nastopov ima Nemčija ter po 18 Argentina in Italija, ki pa bo letos izpustila že svoj tretji zaporedni mundial.
-
Število sodelujočih razkrije, da je na prvih nekaj izvedbah prišlo do odpovedi v zadnjem trenutku, najbolj nenavaden razlog pa je imela reprezentanca Indije leta 1950. Njeni nogometaši so bili namreč navajeni igrati bosi, kar pa je Fifa dve leti prej prepovedala, zato in tudi zaradi finančnih težav v Brazilijo niso odpotovali.
-
Še eno SP več kot Italijani, četrto zapored, bo izpustila Slovenija, ki je med svetovno elito nastopila dvakrat: leta 2010 v Južni Afriki, kjer je bila izjemno blizu napredovanju iz skupine, in leta 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, kjer je bila po znamenitem sporu Katanca in Zahovića brez točke. In ko že omenjamo Srečka Katanca: ta je eden od le treh Slovencev, ki je na SP zaigral v dresu Jugoslavije. Bilo je leta 1990 v Italiji, medtem ko sta Danilo Popivoda in Branko Oblak, ki so ga izbrali tudi v najboljšo postavo prvenstva, igrala v Nemčiji leta 1974.
-
Omenjeno prvenstvo je bilo tudi prvo, na katerem so zmagovalci v zrak dvignili zlati pokal, ki je v uporabi še danes. Na njem sta upodobljeni človeški figuri, ki držita Zemljo, težak je dobrih šest kilogramov in visok slabih 37 centimetrov. Hranijo ga v Fifinem muzeju v Zürichu, ki ga zapusti zelo redko, tudi prvaki domov vzamejo le pozlačeno repliko. Njegova izdelava je stala 242.700 dolarjev, danes vrednost ocenjujejo na 20 milijonov.
-
Pred letom 1974 je bil v uporabi pokal Julesa Rimeta, poimenovan po predsedniku Fife, ki je bil pobudnik uvedbe SP. Za ta pokal je veljalo, da ga v trajno last dobi reprezentanca, ki naslov prvaka osvoji trikrat, kar je leta 1970 uspelo Braziliji. Štiri leta prej so ga malce pred SP 1966 v Angliji ukradli, ko je bil na ogled javnosti, teden dni kasneje pa ga je, zavitega v časopisni papir, v neki živi meji našel pes po imenu Pickles. Čeprav so ga Brazilci hranili v vitrini iz neprebojnega stekla, so ga leta 1983 znova ukradli, odtlej pa ga niso našli.
-
S petimi naslovi svetovnih prvakov je Brazilija najuspešnejša reprezentanca. S po štirimi sledita Italija in Nemčija, ki ima največ nastopov v finalih, saj je v njih prav tako štirikrat tudi izgubila. Trikrat je bila svetovni prvak Argentina, po dvakrat Francija in Urugvaj, po enkrat pa Anglija in Španija. Vsakokrat so bili torej svetovni prvaki bodisi iz Evrope (12-krat) bodisi iz Južne Amerike (10-krat), tudi v finale se še nikdar ni uspelo uvrstiti reprezentanci iz drugih konfederacij.
-
Svetovnega prvaka je vselej dala finalna tekma, z izjemo prvega SP je bila vselej na sporedu tudi tekma za tretje mesto, povsem drugače pa bi lahko bilo le leta 1950. A ni bilo. Čeprav je sklepni del prvenstva predstavljalo skupinsko tekmovanje najboljših štirih, torej je vsak igral proti vsakemu (skupno 3 tekme), se je vse skupaj izšlo tako, da sta zadnji tekmi dali tako končnega zmagovalca (Urugvaj – Brazilija 2:1) kot tretjeuvrščenega (Švedska – Španija 3:1). Omenjeni »finale« je tudi najbolje obiskana tekma SP vseh časov, saj si jo je na stadionu Maracana v Riu de Janeiru uradno ogledalo 173.850, neuradno pa blizu 200.000 ljudi.
-
Največ tekem (26) je na SP doslej odigral Argentinec Lionel Messi, ki je ob Portugalcu Cristianu Ronaldu, Nemcu Lotharju Matthäusu ter Mehičanih Anotniu Carbajalu, Andresu Guardadu in Rafaelu Marquezu tudi edini, ki je igral na petih različnih; če ne bo nepredvidenih zapletov, pa bosta od letos na vrhu po nastopih na kar šestih različnih prvenstvih le še prva omenjena.
-
Igralec z največ naslovi prvaka (3) je medtem Brazilec Pele, ki je bil obenem najmlajši svetovni prvak, igralec in strelec v finalih. Bilo mu je 17 let in 249 dni, ko je Švedom v finalu SP 1958 pri njih doma ob zmagi s 5:2 zabil dva gola, deset dni prej pa je postal in do danes ostal tudi najmlajši strelec na SP sploh. Najstarejši svetovni prvak in udeleženec finala je bil medtem leta 1982 pri 40 letih in 133 dneh italijanski vratar Dino Zoff.
-
Najboljši strelec v zgodovini SP je Nemec Miroslav Klose, ki je dosegel 16 golov, največ golov na enem prvenstvu, kar 13, kar ga na skupni lestvici skupaj z Messijem uvršča na četrto mesto, je leta 1958 dosegel Francoz Just Fontaine, največ golov na eni tekmi, 5, pa je proti Kamerunu leta 1994 zabil Rus Oleg Salenko. Cristiano Ronaldo je medtem edini, ki je doslej zadel na petih različnih SP, a je skupno dosegel »le« 8 golov.
-
Najhitrejši gol, po vsega 11 sekundah, je na tekmi proti Južni Koreji leta 2002 dosegel Turek Hakan Šukur, najhitrejši gol v finalih pa po 90 sekundah leta 1974 proti Zahodni Nemčiji Nizozemec Johan Neeskens. Najlepši gol je medtem določiti precej subjektivno, a zanj večina šteje tistega Argentinca Diega Maradone leta 1986 v Mehiki na četrtfinalni tekmi proti Angliji, ko je preigral domala vse igralce nasprotne ekipe za zmago z 2:1. Ta gol so poimenovali kar za gol stoletja. Malo pred tem je Maradona na isti tekmi dosegel verjetno tudi najbolj kontroverzni gol vseh časov, ko je po skoku žogo v mrežo poslal z roko. Tudi ta gol ima svoje ime: gol z božjo roko.
