Pred zdaj že več kot mesecem dni je veleposlanik RS v Iranu Igor Jukič zaklenil vrata slovenskega veleposlaništva v Teheranu, se odpeljal na varno v Baku in od tam poletel v domovino. Slovensko veleposlaništvo v Iranu je začasno zaprto, veleposlanik pa deluje, kot se nekoliko pošali v teh napetih dneh, v izgnanstvu. Po osmih dneh vojne in tokrat drugič v letu dni, potem ko je bil junija lani Iran prvič napaden, sta Igor Jukič in njegova mala ekipa zapustila Teheran. Kdaj napoči trenutek, ko veleposlanik zapusti neko državo, presodi in odloči zunanje ministrstvo.
»Pri tem je zelo pomemben tudi evropski dejavnik, ne nazadnje poteka na ravni EU določena koordinacija, in ko državo (v tem primeru Iran) zapusti krepka polovica držav, je čas, da gremo. Vedno je treba tudi upoštevati, kaj stoji v bližini tvoje ambasade in ali so tam morebitne tarče, čeprav so lahko tarče vsepovsod. V vojni varnosti preprosto ni, zato poskušaš ne biti ob nepravnem trenutku na nepravem mestu,« je pojasnil dogajanje zadnjih nekaj dni pred odhodom iz Irana Igor Jukič.
S slabega na slabše
Da so bili njegovi občutki ob že drugem odhodu iz Irana precej drugačni kot ob prihodu na položaj veleposlanika septembra 2023, je jasno. »Takrat so bili optimistični,« odgovori in pojasni dogajanje v zadnjem letu, »toda treba je tudi oceniti okoliščine, v katere prihajaš, kajti v obdobju mandata, torej štirih let, se lahko nekatere zadeve spremenijo, tudi na slabše. Ko sem prišel, je vendarle potekal neki dialog v zvezi z iranskim jedrskim programom, človekovimi pravicami … Toda v zadnjem letu je šlo s slabega na slabše, pogajanja med ZDA in Iranom so bila prekinjena z napadom junija lani, sledili so dodatni poskusi pogajanj, a neuspešni. Oktobra so bile ponovno uveljavljene sankcije ZN do Irana, januarja so zaradi gospodarskih razmer sledili veliki protesti, ki so bili krvavo zatrti, spet so sledila pogajanja med Iranom in ZDA, repriza junijske vojne pa je bil ponovni napad na Iran, tokrat v bistveno večjem obsegu. Človek vedno upa, da se ne bo zgodila najslabša opcija, toda v primeru te vojne je bila ta opcija realno v zraku. Sploh med Iranci. Če so bili še junija neki mešani signali, optimistično-pesimistični, kajti pogajanja so potekala kar nekaj časa in je bilo med iransko poslovno skupnostjo, ki je želela sprostitev sankcijskega prijema, zaznati nekaj optimizma, pa je potem zavladalo veliko razočaranje. Ta vojna se ni zgodila kot presenečenje, a Iran si je vsekakor ni želel.« Običajno delovanje veleposlaništva se je v zadnjih mesecih, od lanskega junija naprej, zožilo predvsem na mikrokrizno upravljanje, pove, na nemoteno delovanje veleposlaništva ter zagotavljanje varnosti ekipi in lokalnim sodelavcem.
Podobnih evakuacij turistov kot iz zalivskih držav iz Irana ni bilo. Ko pa je bilo pred vojno v Iranu le malo Slovencev, in ti so se uspešno umaknili sami. »Zadnje leto je bilo zaradi različnih kriznih šokov v Iranu manj Slovencev kot sicer. Upam, da je naš potovalni nasvet, ki je postavil Iran na najvišjo stopnjo nevarnosti, kaj pripomogel k temu. Za vse pa seveda ne moremo vedeti – včasih nas sicer obišče kakšen popotnik na ambasadi – imamo pa v Iranu še nekaj dvojnih državljanov, ki imajo tam družine in domove.«
Nekoliko »drugačne« države
Slovenija ima v Teheranu veleposlaništvo vse od leta 1993, z vmesnim krajšim zaprtjem od leta 2013 do 2016. Toda novembra tega leta je ponovno odprla svoje predstavništvo po optimizmu, ki je zavladalo zaradi sklenitve mednarodnega jedrskega dogovora z Iranom leta 2015, in odpravi dela sankcij proti Iranu. Za Igorja Jukiča je to drugo veleposlaniško mesto, potem ko je bil med letoma 2015 in 2019 veleposlanik v Turčiji, še pred tem pa je opravljal različne službe na zunanjem ministrstvu.
»Na zunanjem ministrstvu je neka karierna lestvica in biti veleposlanik je gotovo najvišja funkcija na tej poti,« odvrne na vprašanje, ali je bil položaj veleposlanika od nekdaj njegova želja.
»Včasih so ti zvezde naklonjene in ti uspe priti v neko državo ali regijo, kamor si želiš. Želel sem si tako v Ankaro kot Teheran. Tisti, ki gre na taka, nekoliko bolj izpostavljena diplomatska predstavništva, mora imeti določeno naklonjenost, zanimanje do teh tematik, vedenje o regiji, zgodovini in sedanjosti. To ne velja le za veleposlanika, ampak vso ekipo. Sam imam afiniteto do teh, nekoliko 'drugačnih' držav. Vsa ta regija ima prav posebno dinamiko.«
Čeprav so na veleposlaništvih določena opravila podobna, pa so razlike, kako veleposlaniki delujejo do države gostiteljice. »Te razlike spoznavaš v prvih nekaj mesecih skozi različne pogovore z uradnimi sogovorniki na zunanjem ministrstvu države gostiteljice ter s poslovno in širšo skupnostjo. V Iranu je na primer pomemben spoštljiv odnos, kljub razlikam in določenim vsebinam, v katerih se ne strinjamo, ne nazadnje imamo na ravni EU kup odprtih vprašanj z Iranom. Toda treba je upoštevati nekatere okoliščine: Iran je država, ki ima neko obliko državnosti že več kot 2500 let, sama civilizacija je stara več kot 5000 let. To je treba upoštevati pri stikih, pogovorih in imeti kljub razlikam korekten in spoštljiv odnos z njimi.«
Pri tem se hitro poraja vprašanje, ali lahko kot veleposlanik izraža svoje mnenje in celo kritiko.
»Odvisno od tega, kje,« smeje odvrne. »Na politični ravni v pogovorih s predstavniki na zunanjem ministrstvu se pogosto ne strinjamo, toda ni težava sporočiti svoje mnenje in obratno. Kakšna pa je ocena veleposlanika o samem dogajanju v državi, tudi o gospodarstvu, pa je stvar internih ocen veleposlanika in tudi ekipe veleposlaništva. Ta mnenja izražajo neka opažanja in predvidevanja veleposlanika ali ekipe in v našem primeru upamo, da čim večkrat zadenemo. Kritiko lahko izrazimo, to je namreč del naše službe, to niso le fraze, so tudi in predvsem vsebine.«
Toda ko gre za vprašanje politike lastne države ali širše, politiko EU, javno izražanje kritike ni najbolj na mestu. »Moje vodilo je, da poskušam objektivno oceniti dogajanje. Potem iz tega izhajam.«
Poraz diplomacije
Iz tega izhaja tudi njegov odgovor na vprašanje, ali bi bilo mogoče to vojno preprečiti, da sta za tango potrebna dva. Predvsem pa, da lahko na neki način govorimo o porazu diplomacije. »Verjetno bi to vojno lahko preprečili, a je očitno diplomacija malo drugačna, kot je bila pred desetimi in več leti, ko je zaživel jedrski dogovor z Iranom. Takrat je vsak teden, potem ko je začel veljati sporazum, Iran obiskala kaka evropska delegacija, na ministrski, predsedniški ali poslovni ravni,« pove.
Tudi Slovenija je videla v Iranu gospodarsko priložnost. Spomnimo se samo obiska predsednika države Boruta Pahorja leta 2016, ki ga je spremljala močna gospodarska delegacija. »Verjetno še nikoli ni bilo večje gospodarske delegacije kot takrat v Iranu. Seveda je prevladoval optimizem. Iran ima vendar več kot 90 milijonov prebivalcev, to je ogromna država, z zelo dobrimi univerzami, prebivalstvo je izobraženo, država ima svojo industrijo, ki je v sankcijskem režimu razvila določeno odpornost. Iran je pomembna država in jasno, da imajo države EU politične, gospodarske in konzularne interese, večina jih je tudi prisotnih v Teheranu s svojimi veleposlaništvi. Toda zdaj imajo ta drugačen status kot pred desetimi leti.«
Trenutno so večinoma začasno zaprta, toda Igor Jukič vendarle upa, da se bo slovensko veleposlaništvo kmalu spet odprlo in se bo lahko vrnil v Iran. »Biti veleposlanik je dolžnost, čast in – da, tudi privilegij. Gotovo je privilegij, da sem bil v Iranu, ker je to država, ki je zaradi sankcij in vsega, kar se je dogajalo zadnja desetletja, zaprta in zato ni deležna velikega obiska. V največje zadovoljstvo so mi zato spoznavanje te države, potovanja, ki sem jih doživel, in izjemna prijaznost Irancev, ki sem je bil deležen. Da so Iranci kot ljudje v veliki večini prijazni, ni le fraza, ampak dejstvo, in to povsod, tudi v mestih, kot je Teheran. Zato je slika, ki jo vidimo danes, še toliko bolj žalostna.«
