Telefonska številka slovenske veleposlanice Natalie Al Mansour, ki deluje v Združenih arabskih emiratih, je konec februarja pregorevala. Za slovenske državljane, ki so se čez noč znašli sredi vojne na Bližnjem vzhodu, je tistih nekaj številk pomenilo občutek varnosti in upanje, da jim uspe pravočasno pobegniti na varno. Znova se je izkazalo, kako pomembno je, da imajo države po svetu svoja predstavništva, ki v kriznih razmerah priskočijo na pomoč njihovim državljanom.
Za evakuacijskimi poleti, s katerimi se je domov vrnilo 912 Slovencev, je poleg vseh drugih noč in dan stala tudi slovenska ekipa v Združenih arabskih emiratih: veleposlanica Natalia Al Mansour in konzulka Tatjana Ikić, ki sta se jima čez nekaj dni pridružila še Alenka Kolbe in Blaž Žličar, Slovenca, ki živita v Abu Dabiju. Vmes, ko so na veleposlaništvu dvigovali telefone in za Slovence iskali varne poti domov, so morali tudi sami večkrat v zaklonišče. Spali so po dve uri na noč. Dogovori, ki so veljali ob desetih dopoldne, so ob dveh popoldne romali v koš. Veleposlanica je pilota prvega evakuacijskega leta osebno prosila, naj potnikom pojasni potek leta, da jih s tem pomiri. Nekateri namreč zaradi strahu niso želeli na letalo. Čisto na koncu, z zadnjim evakuacijskim letom, je domov poslala tudi svoja otroka, sama pa ostala v Abu Dabiju in nadaljuje delo veleposlanice, kolikor v danih razmerah lahko. Slovenija ima v tem trenutku po svetu 62 veleposlaništev, konzulatov in stalnih predstavništev pri mednarodnih organizacijah. Veleposlanica za Portugalsko je »leteča«, saj delo opravlja iz Ljubljane, veleposlanik v Iranu Igor Jukič, pa trenutno zaradi tamkajšnjih vojnih razmer deluje »v izgnanstvu«.
Slovenija ima svojo mrežo predstavništev razpredeno predvsem v državah, ki so zanjo političnega, gospodarskega ali strateškega pomena, ter v državah, kjer živi več slovenskih državljanov. Veleposlaništvo imamo tako v Argentini, kjer po neuradnih ocenah živi okoli 30.000 Slovencev in njihovih potomcev, gospodarsko pomembno veleposlaništvo imamo na Japonskem, za strateško pomembno veleposlaništvo se je letos izkazalo prav veleposlaništvo v Združenih arabskih emiratih, ki je bilo odprto med zadnjimi – leta 2017. Najštevilnejša ekipa diplomatov sicer deluje na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji v Bruslju, saj tam opravljajo delo predstavniki skoraj vseh ministrstev in zastopajo interese Slovenije v evropskih institucijah.
Politika, gospodarstvo in stiske Slovencev
Slovenijo v tujini zastopajo veleposlaniki in konzuli. Veleposlanik je najvišji diplomatski predstavnik države v tujini, ki skrbi za politične odnose med državama, medtem ko konzul skrbi bolj za administrativne zadeve, zaščito državljanov in gospodarske interese. Veleposlaništva delujejo v glavnih mestih držav, konzulatov pa je lahko več – v Nemčiji jih ima Slovenija kar sedem. Oboji so nepogrešljivi na parketu politike in gospodarstva, običajni državljani pa nanje pomislimo predvsem takrat, ko se nam v tujini kaj zalomi, ko nam ukradejo potni list ali denar, ko zbolimo, se nenadejano znajdemo sredi nemirov ali morda celo v navzkrižju z zakonom. Lani so slovenska predstavništva v tujini obravnavala več kot 6000 prošenj, največ »dela« s Slovenci, ki so potrebovali pomoč ali različne dokumente (brez vizumov), so imeli na veleposlaništvu Slovenije v New Delhiju (Indija), sledijo Beograd (Srbija), Priština (Kosovo), Sarajevo in Banjaluka (Bosna in Hercegovina) ter München (Nemčija).
Veleposlaniki se sem in tja srečajo tudi s Slovenci, ki se v tujini znajdejo za zapahi. V tujih zaporih je trenutno okoli 100 Slovenk in Slovencev. A na ministrstvu za zunanje zadeve so jasni – veleposlanik in konzul v teh primerih nimata moči in pristojnosti, da bi Slovence reševala iz priporov ali zaporov. Prav tako ne moreta plačati varščine ali obtožencev in osumljencev zastopati pred sodiščem.
Od zagovorov do izgonov
Diplomacija za urejanje odnosov med državami uporablja različne instrumente – od dialoga, pogajanj in sporazumov pa do bolj ostrih ukrepov. Zato se včasih zgodi, da država gostiteljica diplomata, običajno je to veleposlanik, povabi na zagovor. V preteklem mesecu smo lahko spremljali novice, da je slovenska zunanja ministrica po vzniku vojne na Bližnjem vzhodu na zagovor poklicala iransko veleposlanico. Na ministrstvu za zunanje zadeve pojasnjujejo, da je to običajen diplomatski instrument, s katerim država gostiteljica izrazi nezadovoljstvo, zahteva pojasnila ali opozori na ravnanje države. Vsekakor pa ni to edina možnost, med drugim poznamo še protestne note, odpoklic veleposlanikov ali javna opozorila, razglasitev diplomatov za nezaželene osebe (persona non grata), gospodarske sankcije ali v skrajnih primerih prekinitev diplomatskih odnosov. V preteklosti je v enem primeru država sprejemnica zahtevala odhod slovenskega diplomata zaradi ponavljajočega se ogrožanja javne varnosti. Za katerega diplomata je šlo, na ministrstvu niso pojasnili.
Veleposlanik ali konzul ne more postati kar nekdo. Poleg splošnih pogojev in izkušenj z delom na področju diplomacije štejejo tudi njegove osebne značilnosti. »Med drugim je kot pogoj določena osebnostna primernost, kar pomeni, da se oseba obnaša tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da bo delo opravljala ob polnem spoštovanju dolžnosti, kot jih določata zakon in diplomatska etika, kot jo urejajo diplomatski običaji in diplomatsko pravo. Kandidati za diplomatsko službo morajo pred zaposlitvijo opraviti tudi psihološki test,« so nam pojasnili na ministrstvu za zunanje zadeve.
V zadnjih letih se je trikrat zgodilo, da je Slovenija odpoklicala veleposlanike, ker so kršili svoje obveznosti. Nazadnje se je moral iz ZDA predčasno vrniti veleposlanik Tone Kajzer, ki je fotografiral depešo slovenskega zunanjega ministrstva ter fotografijo poslal svojemu političnemu somišljeniku Janezu Janši. Za eno najbolj nenavadnih zgodb iz sveta diplomacije pa je leta 2010 poskrbel tedanji veleposlanik v Madridu Peter Reberc. Njegova diplomatska kariera se je med drugim končala zaradi izjemnega zapravljanja in obsesivnega kopičenja številnih predmetov, ki so državo drago stali. V dobrih treh letih je na državne stroške za rezidenco nakupil 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 25 desk za rezanje, 34 lijev, 29 lupilcev za krompir pa tudi pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev in še na stotine podobnih stvari.
