Pred dobrim mesecem bi dopolnil jubilejnih 80 let eden najboljših nogometašev vseh časov, če seveda zaradi svojega vihravega in uživaškega življenjskega sloga ne bi preminil že pred 21 leti. George Best velja za najboljšega nogometaša, ki nikoli ni nastopil na svetovnem prvenstvu, saj se njegova reprezentanca Severne Irske tja pač ni uvrščala.
Je pa njegovo dotlej še nevideno obvladovanje žoge ves svet spoznal zaradi njegovih bleščečih predstav za Manchester United na angleškem prvenstvu, k njegovi večni slavi pa je prispevala tudi izredna duhovitost, zaradi katere so njegove bistroumne izjave še vedno med največkrat citiranimi in najzabavnejšimi v svetu športa. V nasprotju z izjavami, ki smo se jim radi nasmehnili bolj zaradi besednih kiksov nogometašev, na primer Sebastjana Cimirotiča, Bestove izjave ne zaostajajo dosti za modrimi mislimi največjih mislecev in humoristov.
Vselej duhovit
»Če bi bil malo gršega videza, sploh nikoli ne bi slišali za Peleja,« se je nekoč v svojem slogu pošalil Best, ki je v 60. letih minulega stoletja navduševal nogometne navijače s svojimi preigravanji, navijačice pa tudi s svojimi dolgimi lasmi, modrimi očmi in videzom takratnih glasbenih zvezdnikov. Da ni šlo samo za prazno in neupravičeno hvalisanje, je po svoje priznal kar Pele sam, ki je nekoč izjavil, da je zanj Best res najboljši nogometaš na svetu. O njegovi priljubljenosti med ženskami pa dovolj pove tale njegova izjava: »Če bi moral izbrati, ali naj preigram štiri nogometaše in zabijem gol proti Liverpoolu ali pa naj raje grem v posteljo z miss sveta, bi bila to težavna izbira. A na srečo sem lahko storil oboje.«
Best se je rodil 22. maja 1946 v Belfastu, pri 15 letih pa ga je tam opazil oglednik Manchestra Uniteda in klubu javil, da je »našel genija«. Pri 17 letih je debitiral na prvenstveni tekmi in takoj navdušil s svojimi preigravanji, hitrostjo in goli. Pet sezon zapored je bil najboljši strelec lige in slovitega kluba, ki ga je že v prvih treh letih pripeljal do dveh naslovov državnega prvaka, leta 1966 pa še do naslova evropskega pokalnega zmagovalca. Leto kasneje je bil že izbran za najboljšega nogometaša Evrope in osvojil zlato žogo pred Bobbyjem Charltonom, Draganom Džajićem in Franzem Beckenbauerjem ter postal prvi nogometaš, ki je že pri 22 letih imel naslove državnega in evropskega prvaka ter najboljšega nogometaša v Evropi. Zaradi čednega videza, izredne popularnosti in dolgih las, kakršnih pred njim nogometaši še niso nosili, se ga je v času največje slave Beatlov prijel vzdevek »peti Beatle«. A tudi živel je bolj v slogu glasbenih kot športnih zvezdnikov – z veliko veseljačenja, nočnih zabav, pijače in žensk. Tega nikoli ni skrival, ampak se je s svojimi izjavami odkrito šalil na svoj račun. Čeprav je padal v vse globlje brezno alkohola, zaradi katerega je zgodaj umrla že njegova mama, sta njegova slava in priljubljenost le rasli tudi zaradi sočnih izjav, ki so se pogosto znašle na naslovnicah časopisov.
»Saj sem že nehal piti. Za zdaj sicer samo takrat, ko spim,« je izjavil nekoč. »Enkrat sem že pustil pijačo in ženske. To je bilo najdaljših 20 minut v mojem življenju,« je dodal drugič. To se sprva še ni poznalo na zelenici, saj je s svojimi predstavami in goli, pri katerih je znal osmešiti po več igralcev in vratarja, vedno znova navduševal. Da je bil pravi strup za ženske, pa potrjuje še ena njegova izjava, temelječa na resničnih dejstvih, v kateri je za pojasnitev svoje začasno slabše forme spretno uporabil dvojni pomen angleškega izraza za zgrešeni strel (miss) in za lepotno kraljico: »V zadnjem času sem pač začel malce več grešiti: miss Kanade, miss Velike Britanije, miss sveta …« A ob tem si ni pustil pripisovati lažne slave in govoric: »Pravijo, da sem spal s sedmimi misicami sveta. Ni res, samo s štirimi. Pri preostalih treh nisem prišel na zmenek.« Njegov življenjski slog je vse bolj škodoval njegovemu nogometu. Leta 1970 so ga v klubu kaznovali z nekaj tedni neigranja, ker si je namesto za tekmo raje vzel čas za konec tedna z britansko filmsko igralko Sinead Cusack.
Premagal ga je le alkohol
Best je kasneje razlagal, da je izgubljal veselje do nogometa, ker klub zaradi preslabih soigralcev ni več mogel osvojiti naslova. »Moji goli so postajali vse bolj pomembni, ker jih drugi niso dosegali dovolj. Klub je bil preveč odvisen od mene, jaz pa nisem bil dovolj zrel, da bi prenesel to odgovornost. Zaradi tega sem bil vse bolj živčen in še več pil. Seveda je bila pijača kriva za moje slabše predstave, a še vedno menim, da je bil izvirni greh v premajhni ambicioznosti in neuspešnosti kluba,« se je po upokojitvi spominjal Best, ki je težko prenašal tudi nekonkurenčnost Severne Irske, s katero se mu nikoli ni uspelo prebiti na svetovno prvenstvo. Ko se je Severni Irski to le posrečilo leta 1982, pet let po njegovi zadnji reprezentančni tekmi, so kljub težavam z zdravjem pri njegovih 35 letih razmišljali o njegovem vpoklicu, za katerega pa se nazadnje niso odločili.
Potem ko je za Manchester United v enajstih letih odigral 470 tekem in dosegel 179 golov, je Best leta 1974 zapustil Trafford in do leta 1983 nastopal v različnih klubih na Irskem, Škotskem, v ZDA, Južni Afriki in Avstraliji. »Pol premoženja sem zapravil za pijačo, ženske in avtomobile, pol pa za različne neumnosti,« se je po upokojitvi pošalil na svoj račun. Umrl je novembra 2005 pri svojih 59 letih zaradi okužbe ledvic. Pred tem so mu zaradi posledic alkoholizma presadili jetra, a se pijači tudi po transplantaciji ni odrekel. Na njegovo željo so tik pred smrtjo v londonski bolnišnici mediji objavili sliko shiranega nogometaša na aparaturah z njegovim pozivom: »Ne umrite kot jaz.« Že nekaj let prej je priznal, da je bil alkohol edini nasprotnik, ki ga ni mogel premagati.
»Best je bil prvi pravi britanski in svetovni nogometni zvezdnik, prava pop ikona, kot Beatlesi ali Rolling Stonesi. Bil je neprimerno večji zvezdnik kot kasneje bolj znani David Beckham,« so o njem zapisali v The Guardianu. Best bi se s tem gotovo strinjal, saj o Beckhamu ni imel dobrega mnenja. »Ne zna igrati z levo nogo in z glavo, ne zna preigravati in ne daje golov. Drugače pa je v redu,« ga je ironično opisal. Nič bolj prizanesljiv ni bil do Paula Gascoigna: »Rekel sem mu, da ima številko na dresu višjo od inteligenčnega kvocienta, pa me je vprašal, kaj je to.« Navdušen pa je bil nad Cristianom Ronaldom (»Med redkimi igralci, ki so jih imenovali za novega Besta, se mi je le pri njem to zdel kompliment.«) in Ericom Cantonajem (»Ves šampanjec, ki sem ga spil, bi dal, da bi skupaj igrala za Manchester United.«). Svojo duhovitost, zajedljivost in smisel za humor je torej obdržal do konca življenja.
