Letošnji nevihtni začetek poletja je dal povod, da poiščemo točko, ki je magnet za strele. Našli smo jo sredi Ljubljane, v eni od sob prvega nadstropja Elektroinštituta Milana Vidmarja. Tja se stekajo vse strele nad Slovenijo in širše nad Balkanom. No, ne dobesedno, sicer te sobe ne bi bilo več, drži pa, da ima ekipa elektroinženirjev v njej na velikem monitorju v vsakem trenutku vpogled v to, kaj se dogaja na našem nebu. Slabih 15 sekund po tistem, ko nekje udari strela, se jim ta izriše na njihovem zemljevidu, ob njej pa se izpiše še kopica uporabnih podatkov o njeni jakosti in naboju. V petek okrog poldneva, ko nas je sprejela ekipa, ki bdi nad inštitutovim sistemom Scalar, se je nevihta z udari strel motala nad Sardinijo in Sicilijo. Nebo nad Slovenijo je bilo mirno. Elektroinženir Vladimir Djurica je pripomnil, da bo slika morda že popoldne drugačna. Vlaga v zraku, ki je ključna za nastanek strel, je obetala, da se zna kaj zakuhati.
»Slovenija je ena od držav z najvišjo gostoto strel v Evropi,« je sogovornik pokazal zemljevid Evrope, ki je bil nad Slovenijo in Alpami obarvan zlovešče rdeče, »v Španiji je prevroče in preveč suho, zato imajo malo strel, Britanija in Nizozemska sta prehladni, pri nas pa se vse sestavi. Za nevihto potrebujete toploto, vlago in majhne prašne delce. Na stičišču mediteranskega in celinskega podnebja imamo razmeroma toplo Jadransko morje, s katerega se dviga topel zrak, iznad industrijske Padske nižine k nam zanese precej prašnih delcev, na katere se lahko veže vlaga, imamo pritisk vročega kontinentalnega zraka z vzhoda in imamo Alpe, ki so naravna pregrada. Ni kaj, odličen recept za nastanek neviht.«
Lani je v celem letu nad Slovenijo udarilo 323.163 strel, letos do prvih dni julija že 273.484, pa se je njihova sezona komaj začela. Največ jih udari julija in avgusta. Djurica in njegov sodelavec Vid Zgonc sta na ekran priklicala letošnji 27. maj, ko je nebo nad Slovenijo najbolj žarelo. V pičlem dnevu se je zaiskrilo 38.330-krat! Večji del Slovenije je bil dobesedno prekrit z rumenimi pikicami, pobrali smo več kot desetino vseh strel, ki so se tistega dne zgodile nad celotno Evropo.
Na Zemljo udari le desetina vseh strel
Na našo srečo večina strel nikoli ne doseže tal. Zgodijo se znotraj oblaka ali med oblaki, bolj ali manj razvejano pot do Zemlje jih poišče le kakšna desetina. »Naš sistem Scalar beleži vse strele, ker so strele med oblaki in znotraj njih pomemben podatek za meteorologe pri napovedovanju toče, seveda pa nas vse najbolj zanimajo strele med oblaki in Zemljo, ker te povzročajo največ škode,« sta prikimala sogovornika in dodala, da tudi te strele, ki naposled treščijo v Zemljo, niso vse enake. Eni jih ločijo na suhe in ognjene, strokovnjaki jih delijo na negativne in pozitivne. Tisti, ki mu je že udarila stela v hišo ali v bližnje drevo, je bil v vsej nesreči najbolj srečen, če je šlo za suho oziroma negativno strelo. Te praviloma ne zanetijo požara in k sreči je takšnih večina, 90 odstotkov. »Negativne strele so zelo hitre, trajajo vsega nekaj mikrosekund, tudi jakost je nižja v primerjavi s pozitivnimi. Takšna strela drevo navadno le nekoliko olupi. Pozitivne pa trajajo tudi tisočkrat dlje, včasih celo do pol sekunde, in v tem času se ima toplota čas prenesti tudi na mesto, kamor je strela udarila, naj bo to hiša, drevo ali kar koli drugega. Suho drevo se po navadi vžge, tekočine v zdravem drevesu pa včasih dobesedno zavrejo in drevo uparijo. Tem strelam rečemo tudi zažigalne oziroma ognjene in povzročajo več škode kakor negativne,« je razložil Djurica.
Čeprav strele ostajajo nepredvidljive in sta oba sogovornika v en glas odkimala, da še ni junaka na Zemlji, ki bi znal vnaprej napovedati točno lokacijo in čas udara strele, obstaja nekaj točk v Sloveniji, kjer bi se mu to morda celo posrečilo. »Pri nas strela največkrat udari na Plešivcu v Karavankah, v povprečju kar 18-krat na leto. Zelo izpostavljeni so tudi Kum, Boč, Krvavec, Nanos, Trdinov vrh … Gostota strel na kvadratni kilometer je najnižja v Pomurju, v povprečju zabeležijo dve do tri na kvadratni kilometer na leto. Čim bolj se bližamo Alpam, tem bolj se intenziteta veča. Na severozahodu države jih na najbolj obremenjenih delih zabeležijo tudi do 15 na leto,« o najbolj izpostavljenih točkah spregovori Djurica. Fascinantni podatki, ki pa ob naslednjem kliku z miško nekoliko zbledijo. Sodelavca sistema Scalar namreč na zemljevidu poiščeta tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Italijo, kjer se ekran od silne gostote strel ne zmore niti pravilno obarvati. Streljaj od meje je gora, ki dobesedno požira strele. Na Dobraču, 2166 metrov visoki gori na avstrijskem Koroškem tik nad Podkloštrom, senzorji na vsak kvadratni kilometer zabeležijo kar po 55 strel na leto.
Senzor vreden toliko kot dober mercedes
Vladimir Djurica se je ekipi, ki se je na Elektroinštitutu Milana Vidmarja lotila beleženja strel, pridružil še kot študent. Ideja se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zdela še nekoliko utopična, meriti so jih začeli s tremi napol odsluženimi merilniki, ki so jim jih poslali s švedske univerze v Uppsali. »Učinkovitost je bila bolj tako, točnost bolj slaba, strelo smo znali locirati z natančnostjo petih kilometrov, a bil je dober začetek,« pravi danes, ko je Scalar izpopolnjen sistem, ki zna lokacijo strele določiti na 100 metrov natančno. V Sloveniji stojita dva »za dober mercedes vredna« senzorja za zaznavanje atmosferskih razelektritev, na Balkanu jih je vse do Bolgarije še devet, vsi skupaj pa so povezani v mrežo z drugimi institucijami, ki po Evropi bdijo nad strelami.
In zakaj bi nekdo sploh spremljal strele, te neukročene sile, ki jih ni mogoče napovedovati? Njihove podatke uporabljajo elektrodistribucijska podjetja v Sloveniji in po vsem Balkanu. Operaterjem prihranijo ure in ure hoje pod daljnovodi in mukotrpna preverjanja, kje je prišlo do napake, saj jim sistem Scalar lahko do stebra natančno pove, kje naj se lotijo dela. V času našega obiska je bil zaradi strele v okvari povezovalni daljnovod med Bosno in Črno goro. »Ročno pregledati 60 kilometrov daljnovoda, in to v dveh državah, bi bilo izjemno zamudno. S pomočjo teh podatkov pa operaterja sedaj že vesta, da je strela udarila ob stebru 15 in bodo tako veliko hitreje našli mesto napake,« je Djurica komentiral stanje na zemljevidu.
Podatki zanimajo tudi kriminaliste
Na podlagi njihovih podatkov o udarih strel lahko RTV Slovenija pravočasno preklopi svoje izpostavljene oddajnike na pomožno napajanje, da jih udar strele ne bi poškodoval. Telekom nam s pomočjo teh podatkov na televiziji izpiše opozorilo, da se približuje nevihta. Njihove podatke uporabljajo na letališčih. Ko zaznajo, da se jim udari strel približujejo, prekinejo točenje goriva in zaposlene umaknejo z zunanjih letaliških površin. Zgodovina in lokacije strel pogosto zanimajo gradbene inženirje ter zavarovalničarje, ko obravnavajo škodne zahtevke. Včasih se nanje obrnejo tudi kriminalisti – posebej če je strela terjala smrtne žrtve ali ko sumijo, da je morda strela le priročen izgovor in bi lahko šlo tudi za nameren požig ali podtaknjen požar. Djurica se spomni požara pred desetletjem, ko je na Celjskem pogorel večji kompleks. Požar so v prvem trenutku pripisali streli, a ko so kriminalisti preverjali, kaj se je tiste noči dejansko dogajalo na nebu in kje so udarjale strele, so morali začeti krivca iskati drugje.
Zanimalo nas je še, s čim bi lahko primerjali energijo strele, ko ta udari ob tla, in kaj bi lahko z njo naredili. Ob silni moči in grozi, ki jo že tisočletja vzbuja ta pojav, je na koncu od nje uporabnega zanemarljivo malo. Kar najbrž tudi pojasni, zakaj še nihče ni obogatel z zbiranjem njihove energije. Strela, ki skozi zrak švigne pri temperaturi med 30.000 in 40.000 stopinjami Celzija, za sabo največkrat ne pusti ničesar. Včasih za lečino zrno majhno pikico ali delček okrušene barve na kovini. Za njimi ne ostajajo kraterji ali razdivjano minsko polje, celo z njeno električno energijo, ki jo sprosti v tla, si ne bi mogli kaj veliko pomagati. »Niti enega piščanca ne bi spekli v pečici,« je skomignil Djurica. Dovolj bi bilo morda, da bi ena klasična 40-vatna žarnica gorela nekaj dni. »Ker se energija strele sprosti v ekstremno majhnem času, je njena moč res velika, a če bi želeli od njih kaj prenesti v realno življenje, bi se pošteno utrudili. Če bi nam nekako uspel čudež in bi v osrednji Sloveniji polovili vse tiste štiri strele, ki udarijo na enem kvadratnem kilometru, bi nam štiri žarnice svetile nekaj tednov,« se Djurica popraska za temenom ob pičlem izkupičku.
Preden smo ob enih popoldne zapuščali s strelami najbolj oblegano sobo na Balkanu, smo še enkrat preverili, kaj se dogaja nad nami. Z izjemo Sardinije in Sicilije je nad Evropo še vedno vladal ognjeni mir.
