Strele od nekdaj burijo domišljijo ljudi, vzbujajo strah in spoštovanje. Pred razvojem znanosti so si ljudje strele razlagali kot nadnaravne pojave, kot dejanja bogov, duhov ali drugih mogočnih sil. Marsikje so verjeli, da je strela kazen za grehe ali krivice oziroma opozorilo ljudem, naj spremenijo svoje ravnanje. Ko je strela udarila v hišo ali drevo, so to pogosto razumeli kot posebno sporočilo ali svarilo. Tudi na Slovenskem so bila razširjena številna ljudska verovanja o tem, kako se obvarovati strel. Verjeli so, da naj bi zvonjenje cerkvenih zvonov odganjalo nevihte in da naj bi prižiganje blagoslovljenih sveč varovalo dom pred strelo. Ljudje so na okna ali vrata postavljali blagoslovljene vejice ali križe, po nevihti pa iskali »strelni kamen«, za katerega so verjeli, da ga je v zemljo zabila strela in ima zato zaščitno moč. Danes znamo te pojave razložiti z znanostjo, vseeno pa se strel še drži nekaj mitov.
Strela nikoli ne udari dvakrat na isto mesto
To je eden najbolj razširjenih mitov o strelah, ki pa še zdaleč ne drži. Strela vedno išče pot z najmanjšo električno upornostjo med oblakom in tlemi, zato pogosto večkrat udari v isti objekt, zlasti če je visok. Najpogostejše tarče so visoki stolpi, cerkveni zvoniki in televizijski, radijski ali drugi telekomunikacijski oddajniki. Na Plešivcu na Uršlji gori denimo strela v povprečju udari kar 18-krat na leto in Plešivec velja za kraj z najpogostejšimi udarci strel v Sloveniji.
Strela je udarila z jasnega neba
Ko pisatelji ali publicisti hočejo nekoliko bolj dramatično povedati, da se je nekaj zgodilo povsem nepričakovano, radi zapišejo, da je udarilo kot strela z jasnega. A meteorologi se s to metaforično primerjavo ne bodo povsem strinjali. Strela ne nastane na jasnem nebu, pred tem morajo obstajati tudi oblaki, med katerimi se ustvarijo ugodni pogoji za nastanek strele. Strele tako zagotovo pridejo iz oblaka, res pa je, da je ta oblak lahko tudi 10 ali 15 kilometrov oddaljen od nas in je nebo tik nad nami še jasno.
V avtu smo varni pred strelo
Drži. Pred strelami smo najbolj varni v ozemljenih stavbah in v avtomobilu s kovinsko konstrukcijo. Avto med nevihto postane tako imenovana faradayjeva kletka. Fizik Michael Faraday je bil prvi, ki je dokazal, da je električni naboj na nabitem prevodniku le na njegovi zunanji strani, v notranjosti pa naboja ni. Če torej v avtomobil udari strela, bo ves tok stekel po zunanjosti avtomobila, potniki pa ga ne bodo občutili – če se seveda med tem časom v avtomobilu ne bodo dotikali kovinskih delov. Tudi v letala, ki letijo skozi nevihtne oblake, večkrat udari strela, pa potniki tega sploh ne opazijo. Tovrstni udari znajo biti nevarni le, če strela ustvari mikroskopske luknjice, na primer na rezervoarju z gorivom.
Mobilni telefon privablja strelo
Ne drži. Uporaba mobilnega telefona med nevihto ne predstavlja tveganja, drži pa, da med nevihto ni pametno uporabljati klasičnih ožičenih telefonov. Med hudo uro se ne dotikamo kablov in ne uporabljamo ožičenega telefona. Marsikdo med nevihto pomisli, da bi bilo za vsak primer dobro imeti polno baterijo na telefonu, in ga priklopi na polnilnik. No, na to bi bilo veliko pametneje pomisliti že prej in baterijo napolniti pravočasno.
Čeprav mobilni telefon sam po sebi strele ne privlači, lahko električne inštalacije in kabli prenesejo udar strele neposredno do naprave, ki se polni. V takih primerih obstaja nevarnost, da telefon pregori, da se poškoduje baterija ali celo pride do električnega udara. Velja tudi, da električnih naprav ne izklapljamo med nevihto, ampak jih, če je le mogoče, iz omrežja izklopimo, preden nevihta prispe do nas.
Kovinski predmeti privlačijo strelo
Kovina sama ne privablja strele. Strela udari predvsem v visoke in izpostavljene objekte. Kovina pa dobro prevaja elektriko, zato je nevarno biti v stiku z velikimi kovinskimi predmeti, če strela udari v bližino. Tudi kovinski predmeti, ki jih nosimo nad višino ramen, pomembno povečajo možnost direktnega udara strele. Smuči, smučarske ali kakšne druge kovinske palice, cepini ali antena na nahrbtniku lahko delujejo kot strelovodi.
Varna mesta ne obstajajo
Strele so nepredvidljive, znanstvenikom še ni uspelo razvozlati njihovih vzorcev in jim jih verjetno nikoli ne bo, a vseeno velja, da so nekatera mesta pred strelami varnejša kot druga. Med nevihto smo najvarnejši v zaprti stavbi z ustrezno strelovodno zaščito. Napol odprte stavbe, kot so kioski, nadstreški in podobno, niso varne. Ne zadržujemo se ob oknih in kovinskih premetih. Prav tako med nevihto ne točimo vode, saj ob udaru strele obstaja verjetnost, da električni tok pride tudi po vodi. Zato si med nevihto ne umivamo rok, se ne prhamo in ne pomivamo posode. Na prostem, kjer se ne moremo zateči na varno mesto, pa lahko nevarnost udara strele zmanjšamo na več načinov, in sicer, da se ne zadržujemo na visokih mestih, kot so gorski vrhovi in grebeni, da se izogibamo visokih dreves, vodnih površin, odložimo vse večje kovinske predmete, kot so pohodniške palice ali dežnik, poskusimo poiskati suho mesto, morda avto, kočo … Po koncu nevihte v zatočišču počakamo vsaj še 30 minut.
