V prvih dveh delih našega raziskovanja smo se poglobili v notranjost človeka. Najprej smo odšli v mikroskopski svet celic, ki se odzivajo na naše gibanje, nato pa še v psihološko plat našega uma, ki z usmerjenostjo v prihodnost ohranja prožnost. Vendar niti naše telo niti naš um ne obstajata v brezzračnem prostoru. Človek je neločljivo vtkan v družbo, svojo okolico, in ko govorimo o skrivnosti tistih, ki se pri osemdesetih počutijo kot pri petdesetih, je prav zunanji svet tisti, ki pogosto odigra ključno vlogo.
Nemogoče se je počutiti resnično mladega, če pristanemo na to, da nas družba postavi na stranski tir. Subjektivna mladostnost v zrelih letih zato vedno vključuje tudi odločno socialno uporništvo.
Sodobna družba nam vsem, pogosto povsem nezavedno, izroči vnaprej spisan scenarij o tem, kako naj bi se v določeni starosti obnašali. Ta starejšim narekuje, naj upočasnijo ritem, se oblačijo bolj nevpadljivo, se umaknejo iz javnega življenja in svoje dni preživljajo izključno v družbi svoje generacije. Ljudje, ki se počutijo mlajše, pa ta scenarij zavračajo.
Staranje ni bolezen
Priznana ameriška avtorica in aktivistka proti starizmu Ashton Applewhite je v svoji knjigi na to temo opozorila na past družbenih pričakovanj. »Staranje ni problem, ki bi ga bilo treba popraviti, ali bolezen, ki bi jo bilo treba ozdraviti. Je naravni, močan in vseživljenjski proces, ki nas vse združuje,« je poudarila.
Tisti, ki ponotranjijo negativne stereotipe o starosti, se dobesedno starajo hitreje. Tisti, ki ostanejo avtentični in se ne pustijo omejiti s številko na osebni izkaznici, pa ohranjajo svojo vitalnost.
Ena največjih in najbolj varovanih skrivnosti ljudi, ki se počutijo izjemno mlade, so medgeneracijska prijateljstva. Ko se družimo izključno z ljudmi svoje starosti, se hitro ujamemo v to, da se pogovori pogosto začnejo vrteti okoli zdravstvenih težav, bolečih sklepov in nostalgije po dobrih starih časih.
Profesor psihiatrije in vodja slovite harvardske študije o razvoju odraslih, dr. Robert Waldinger, nenehno poudarja moč socialnih stikov. »Odkritje, ki nas je najbolj presenetilo, je dejstvo, da so naši odnosi in to, kako srečni smo v njih, močno vplivali na naše zdravje,« pojasnjuje Waldinger. »Dobre vezi nas ohranjajo srečnejše in bolj zdrave. Pika.«
Presežene meje
Ko te vezi presežejo generacijske meje, dobijo še dodatno moč. Starejši, ki ima mlajše prijatelje, mora ostati v koraku s časom. Takšni odnosi ga silijo k razumevanju sodobne tehnologije, novih družbenih problemov in celo modernega slenga. Ta nenehen stik z utripom trenutnega časa deluje kot mentalni poseg.
V medgeneracijskih odnosih – tega ni mogoče preveč poudariti – starejši prejemajo in tudi dajejo. Tu nastopi koncept, ki ga je sredi 20. stoletja v svoji knjigi predstavil slavni razvojni psiholog Erik Erikson. Poimenoval ga je generativnost.
To je globoka psihološka potreba po tem, da ustvarjamo, skrbimo in vodimo naslednjo generacijo. Nasprotje je stagnacija oziroma občutek, da ne prispevamo ničesar več in da smo obtičali. Starejši ljudje, ki prekipevajo od življenjske energije, pogosto delujejo kot mentorji.
Vendar pa gre za posebno vrsto mentorstva, ki ne vsiljuje svojih mnenj zviška in ne zahteva absolutne poslušnosti. Svojo modrost predajajo z občutkom za sodelovanje in z iskrenim veseljem ob opazovanju, kako prihodnost raste skozi oči mlajših.
Skrivnost tistih starejših med nami, ki se počutijo in delujejo veliko mlajše, torej ni v eni sami čudežni tabletki. Gre za preplet med celicami, ki jih ohranja pri življenju nenehno gibanje, za um, ki noče izgubiti svoje radovednosti, in za srce, ki ostaja odprto za ljudi vseh generacij. To ni dar, ki bi bil dan samo peščici izbrancev, pač pa je način življenja, ki se ga navsezadnje lahko naučimo vsi.
