Sistem javne ortodontske oskrbe v Sloveniji se sooča z izjemno resnimi težavami, katerih največja žrtev so otroci. Zaradi odhodov ortodontov iz javne mreže se otrokom prekinjajo že začeta in nujna ortodontska zdravljenja, sistem pa ne ponuja hitrih in učinkovitih rešitev, temveč starše potiska v iskanje pomoči v tujini ali v plačevanje dragih samoplačniških storitev doma. Medtem ko se pristojni vrtijo v krogu dolgotrajnih birokratskih postopkov in pomanjkanja javno financiranih programov, otrokom grozi škoda na zdravju zobovja in celo trajna izguba pravice do ortodontske obravnave v breme zdravstvenega zavarovanja.
Prekinjena zdravljenja
Na zastopnike pacientovih pravic v ljubljanski regiji se vsakodnevno obračajo obupani starši, ki opozarjajo na nevzdržne razmere v zdravstvenem sistemu. Eden najbolj nedopustnih problemov so otroci, ki so ostali brez oskrbe sredi obravnave pri ortodontih, saj so ti prenehali delati v javni mreži zdravstvenega varstva. Trenutno je problem najbolj pereč v Logatcu, Litiji, Ivančni Gorici, pa tudi v Žalcu in Kočevju.
Z odhodom ortodonta iz javne mreže se pri otrocih namreč prekine kontinuiteta zdravljenja v različnih in zelo občutljivih fazah. Tedaj je treba na primer prilagoditi aparat za širjenje zgornje čeljusti, zamenjati loke pri fiksnih aparatih ali pa ukrepati pri končni fazi urejanja ugriza z elastikami. Brez teh nujnih posegov ni napredka pri korekciji neprimernega stanja v ustni votlini. Poleg tega je ob prekinjeni obravnavi oteženo čiščenje zob, kar lahko hitro privede do mineralizacije sklenine in nastanka kariesa oziroma zobne gnilobe.
Iz obupa starši pogosto iščejo alternativne rešitve za svoje otroke. Ortodonti brez koncesije bi te otroke večinoma sprejeli, vendar le pod pogojem, da starši iz lastnega žepa plačajo odstranitev že nameščenega aparata in nato še pripravo ter namestitev povsem novega. Čeprav imajo starši teoretično pravico, da otroka na ortodontsko obravnavo peljejo na Hrvaško ali v drugo državo EU, te možnosti v praksi ne morejo izkoristiti vsi. Povprečno ortodontsko zdravljenje namreč zahteva kar 15 obiskov, poleg tega je dokumentirano zavračanje zahtevnejših primerov in zahteva po plačilu računa iz lastnih sredstev, tu pa so še visoki stroški prevoza. Dodatna ovira je, da starši pri obravnavi v tujini nimajo pravice do spremstva otroka in s tem do začasne zadržanosti od dela, kar nekaterim onemogoča izvedbo obiskov.
Zastopniki pacientovih pravic opozarjajo na še eno nedopustno dejstvo: nekateri otroci lahko ostanejo povsem brez pravice do ortodontske obravnave v breme zavarovanja, če v času, ko ne morejo uveljavljati pravic, dopolnijo 16 let, ocene stanja zobovja pa še niso opravili. Zastopniki zato predlagajo začasne rešitve, med drugim, da bi se v okviru javne mreže zagotovilo začasno nadaljevanje zdravljenja pri enem od ortodontov v istem okraju, vsaj do prenosa programa na novega izvajalca, etično pa bi bilo do konca zdravljenja.
Strokovnjaki so, programov ni
V Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) in Slovenskem ortodontskem društvu se strinjajo, da mora biti pri pacientu z nameščenim fiksnim ortodontskim aparatom zagotovljena ustrezna kontinuiteta zdravljenja. Opozarjajo, da dolgotrajna prekinitev kontrol in prilagajanja aparata strokovno ni ustrezna. Zanimivo pa je, da srž težave sploh ni v vprašanju pomanjkanja strokovnjakov, temveč predvsem v nezadostnem številu javno financiranih programov. Po podatkih zbornice je 1. avgusta v Sloveniji delovalo 100 specialistov ortodontije, pri čemer jih je bilo 81 vključenih v javno mrežo, 19 pa jih je delovalo izključno samoplačniško. Domače strokovne zmogljivosti v državi torej obstajajo, vendar vsi specialisti nimajo možnosti zdravljenja pacientov na napotnico, ker jim ni dodeljen javni program prek koncesije ministrstva za zdravje.
Rešitev problematike se ne skriva zgolj v tem, da bi obstoječim izvajalcem naložili še več pacientov, saj so vsi razpisani javni ortodontski programi trenutno že realizirani nad 100 odstotkov, in sicer tako v javnih zdravstvenih zavodih kot pri zasebnih izvajalcih z javnim programom. Odbor za zobozdravstvo in Slovensko ortodontsko društvo sta zato pristojnim predlagala uvedbo 40 dodatnih javnih ortodontskih programov ter vključevanje zasebnih specialistov v javno financirano mrežo.
ZZS hkrati ostro opozarja na veliko sistemsko nelogičnost veljavne ureditve: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pacientom omogoča, da z ustrezno napotnico opravijo zdravljenje pri zasebnem izvajalcu v drugi državi EU in nato zahtevajo povračilo stroškov, medtem ko za zdravljenje pri zasebnem specialistu ortodontije v Sloveniji brez javnega programa te iste pravice nimajo. Tudi v zbornici se strinjajo, da je z vidika pacienta izjemno problematično, če otrok izgubi možnost zdravljenja samo zato, ker pred 16. letom zaradi dolgih vrst sploh ni mogel priti do ortodonta. Poudarjajo, da otrok ne bi smel izgubiti pravice do zdravljenja zaradi okoliščin, na katere sam in njegovi starši nimajo nobenega vpliva.
Obljube ministrstva
Kako situacijo rešujejo na ministrstvu za zdravje? Pojasnjujejo, da konkretni primanjkljaj programov na izpostavljenih kritičnih območjih znaša: v ZD Logatec manjka 0,63 programa, v ZD Litija 0,85 programa in v ZD Ivančna Gorica natanko 1 program čeljustne in zobne ortopedije. Čeprav uradniki starše mirijo s podeljevanjem koncesij, se postopki zatikajo zaradi strogih birokratskih pravil, saj prenos programa z javnega zdravstvenega zavoda na koncesionarja brez izvedbe javnega razpisa ni mogoč. Ker drugi javni zdravstveni zavodi v regiji teh programov ne morejo prevzeti, je edina pot, da ministrstvo za proste programe razpiše koncesije v skladu z zakonodajo.
Ti postopki pa so očitno dolgotrajni in zamudni. Predlog uredbe o podelitvi koncesije je bil na ZZZS posredovan v soglasje šele 24. septembra letos, k pripravi in izvedbi javnega razpisa pa bo ministrstvo lahko pristopilo šele po sprejemu te uredbe v vladi. Novi koncesionarji, ki bodo izbrani na razpisu, bodo koncesijo prejeli za obdobje 15 let in bodo strogo dolžni prevzeti celotno zdravstveno dokumentacijo in vse paciente obravnavanih javnih zavodov. Na vprašanje, kako bodo zaščitili otroke, ki bodo v času teh birokratskih zaostankov dopolnili 16 let in s tem izgubili pravico do kritja obravnave, so na ministrstvu nekoliko posplošeno odgovorili le, da bodo v sodelovanju s stroko pregledali obstoječe prakse in pripravili smernice za napotovanje, ki bodo temeljile na dejanskih potrebah otrok.
Na ministrstvu se strinjajo, da morajo imeti prebivalci dejansko možnost dostopa do zobozdravstvene oskrbe, zato kot ključni ukrep vidijo usmerjeno širitev programov na območjih z največjim deležem oseb brez izbranega zobozdravnika. Vendar pa dokler ti dolgoročni načrti ne bodo zaživeli v praksi, starši in otroci ostajajo prepuščeni sami sebi in birokraciji, ki trenutno ne ponuja učinkovite interventne zaščite njihovih pravic v Sloveniji.
