Najbolj ga moti, da stopi v katero svojih trgovin ter oblačila niso zložena brezhibno, po velikostih in po barvni paleti od svetlih proti temnim barvam. Pregovorna japonska natančnost in čut za estetiko, najbrž. To je 77-letni Tadaši Janai, ustanovitelj tekstilne trgovske verige Uniqlo.
Iz ene same trgovine z moškimi oblačili na Japonskem je podjetje Fast Retailing z blagovno znamko Uniqlo razvil v enega vodilnih svetovnih trgovcev z oblačili, ki slovi po kakovosti in dostopnih cenah. Ustvari približno 22 milijard dolarjev prihodkov na leto, s prodajo v 26 državah sveta. Janai se ne zadovoljuje zgolj z uvrstitvijo med največje. Njegov cilj je prehiteti H&M in predvsem špansko Zaro ter svoje podjetje Uniqlo popeljati na sam vrh svetovne modne trgovine. »Ne moremo na olimpijske igre s ciljem osvojiti bronasto medaljo. Želimo si zlato,« je že pred časom ambiciozno napovedal za Channel News Asia. Tadaši Janai in njegova družina imajo na Forbesovi lestvici najbogatejših ljudi na svetu 60,3 milijarde dolarjev premoženja.
Več mu pomeni preboj s podeželja v Tokio kot v svet
Rodil se je leta 1949 v rudarskem mestu Ube v prefekturi Jamaguči, kjer sta njegova starša vodila trgovino z moškimi oblačili. »Takrat je bila Japonska še okupirana in zelo revna. Starša sta imela trgovino v pritličju, živeli smo kar v nadstropju nad njo,« je o življenju v otroštvu pripovedoval v intervjuju za Bloomberg. V Tokiu je študiral politologijo in ekonomijo. To so bila pozna šestdeseta leta in študentski protesti zaradi vietnamske vojne so njegovo univerzo za daljši čas ohromili. Janai je to obdobje izkoristil za študentsko potovanje v tujino in pristal v Veliki Britaniji ter okusil zahodnjaški način življenja.
Po diplomi leta 1971 se je kot najstarejši sin vrnil v očetovo trgovino v Ube. Leta 1984 pa je začel voditi še svoje podjetje: v stranskih ulicah Hirošime je odprl prvo trgovino Unique Clothing Warehouse. Namesto konfekcijskih moških oblek, ki so jih prodajali v očetovi trgovini, je hirošimska poslovalnica ponujala cenovno dostopna vsakdanja oblačila za vse. Uniqlo, ki je okrajšava prvotnega imena, se je začel širiti in do sredine 90. let odprl že več kot 100 trgovin. Naposled tudi v Tokiu. Podjetje je začelo ustvarjati uspešnice, med njimi denimo toplo spodnje perilo, ki ga nosi že domala vsak Japonec. Od začetka so eksperimentirali z novimi materiali, ki zadržujejo toploto ali omogočajo zračnost v soparnih poletjih, pri tem pa sodelovali z naprednimi japonskimi tehnologi.
Tadaši Janai vedno poudarja, da je zanj preboj iz domačega Ubeja v prestolnico Tokio pomenil veliko večjo prelomnico, kot so bile kasnejše širitve iz Tokia v London, New York, Šanghaj, Moskvo …, ki so danes del njegovega poslovnega imperija.
Resnici na ljubo ni šlo vedno vse po načrtih. V Londonu je po prvem odprtju pred 25 leti več trgovin tudi zaprl. V pogovoru za Financial Times je razloge za to našel v površnosti in pomanjkljivih standardih. V trgovinah Uniqlo na Japonskem osebje obravnava kupce kot kralje, čeprav gre za poceni oblačila, trgovine pa so brezhibno urejene. V Londonu ga je že na odprtju pričakal nered, oblačila so bila zložena vsevprek, kar ga je razbesnelo, je razkril. Tudi v ZDA je težko prodrl. Šele v zadnjih letih se mu strategija za globalni trg obrestuje. Danes ima več kot 2500 trgovin v 26 državah po svetu. Nikoli ne pozabi poudariti: »Na zunaj je videti večinoma samo uspeh, a naredil sem tudi veliko napak. Ljudje jemljejo svoje napake preveč resno. Ostati moraš pozitiven in verjeti, da bo prihodnjič zares uspelo. Devet neuspehov – en uspeh, tako to gre.«
Prevzema konkurente po svetu
Cilj je Uniqlo razviti v vodilno globalno znamko. Obenem pa Janaievo podjetje po svetu prevzema proizvajalce in blagovne znamke različnih cenovnih razredov, v katerih vidi potencial, da postanejo globalne. Kupili so denimo ameriški Theory, avstrijski Helmut Lang ter francoska Comptoir des Cotonniers in Princesse tam.tam. Znamke ostajajo samostojne, pomembne pa so japonske vrednote: resnost, urejenost, vljudnost in prijaznost do strank, poudarja Janai.
Tudi Uniqlo proizvaja oblačila večinoma na Kitajskem. A Janai poudarja, da za izdelki stoji japonska tehnologija, omogočajo pa jo velike proizvodne zmogljivosti Kitajske. »Običajno podjetja naše velikosti sodelujejo s približno tisoč tovarnami, mi pa le s stotimi, od tega jih je 60 na Kitajskem. Mi s proizvajalci vzpostavimo zelo tesno sodelovanje,« poudarja za Financial Times.
Tadaši Janai je še vedno zelo vpet v proizvodnjo. Še zmeraj si osebno ogleda prav vsak nov kos, ki ga pripravijo njegove ekipe, pri tem pa se pogosto posvetuje tudi z ženo Terujo Nagaoka, ki v podjetju nima nobene uradne funkcije, a njenemu okusu povsem zaupa.
Zanimiv je njegov odnos z multimilijarderjem Masajošijem Sonom, lastnikom tehnološkega velikana in investicijskega holdinga Softbank, s katerim se izmenjujeta na vrhu lestvice najbogatejših Japoncev. Janai je celo 18 let sedel v upravnem odboru Softbanka, in kot pravi, je predvsem nasprotoval preveč drznim vlagateljskim ambicijam sicer tesnega prijatelja Sona, saj je bil edini v odboru, ki si je to upal.
Eden najbogatejših Japoncev živi na 50 milijonov dolarjev vrednem posestvu v bližini Tokia, kjer ob prostih popoldnevih z ženo igrata golf. Še raje pa svoj čas preživlja na Havajih, na otoku Maui, kjer se v Kapalui razprostirata njegovi dve igrišči za golf. Na havajski otok je prišel prav zaradi golfa, a se je zapletel v vojno za vodo. Turizem, a tudi bujne zelenice in travnata igrišča za golf namreč potrebujejo ogromne količine vode, zaloge vode na otoku pa so čedalje bolj omejene. To že dodobra občuti tamkajšnji turistični sektor, ne le milijarderjev hobi, saj so zaradi pomanjkanja vode že odpovedali pomembne in donosne mednarodne golf turnirje.
Strastni japonski golfist je pripravljen prispevati 40 milijonov dolarjev za obnovo zastarele in ranljive vodovodne infrastrukture na Mauiju, piše portal Hawaii Business. Skeptikom, ki se bojijo privatizacije vodnih virov, zagotavlja, da mora voda ostati last skupnosti. Janai hoče, da otočani nanj ne bi gledali zgolj kot na milijarderja, ki ga vodijo finančni interesi. »Vreme, okolje, ljudje – to je prav poseben kraj. Rad imam Maui. Moje zdravje se je po tem, ko sem začel preživljati čas na Mauiju, precej izboljšalo. Nekoč bi rad tukaj živel za stalno,« se Havajcem dobrika japonski multimilijarder.
