V naše uredništvo smo prejeli pismo, ki odpira vprašanje položaja slovenskih šol in poučevanja zgodovine. V naši družbi je doslej, lahko rečemo, obstajal bolj ali manj uspešen dogovor med različnimi političnimi akterji, ki je pravzaprav temeljni kamen vsake moderne evropske države. Javna šola je laičen prostor, namenjen vzgoji svobodnega, kritično mislečega državljana na podlagi znanstvenih dognanj. In ni poligon za ideološko ali versko indoktrinacijo. Toda zdi se, da nekateri v tem vidijo zoprno oviro, ki jo je mogoče z malo produkcijskega blišča elegantno obiti. V teh dneh so namreč nekateri učitelji slovenskih osnovnih šol v svoje e-poštne nabiralnike prejeli nadvse velikodušno ponudbo. Zavod Studio Siposh jim ponuja brezplačno spletno predvajanje novega igranega filma Exodus 1945: Naša kri, in sicer z izrecnim ciljem, da se predvaja zvedavim očem najstnikov v 7., 8. in 9. razredu.
Besedilo, ki so ga poslali šolam, je prava mojstrovina piarovskega zavijanja ideologije v celofan pedagoške skrbi. Kot pravijo v studiu, se posvečajo »ustvarjanju zgodovinskih, dokumentarnih in igranih filmov, ki na vizualno dovršen način ohranjajo zgodovinski spomin«. Njihov film, ki obravnava umik domobrancev na avstrijsko Koroško ob koncu druge svetovne vojne, naj bi učiteljem ponudil »odlično priložnost za dopolnitev šolske snovi zunaj okvirov klasičnih učbenikov«.
Zgodovina zunaj učbenikov
Fraza »zunaj okvirov klasičnih učbenikov« je sicer v kritični evropski intelektualni misli že dolgo prepoznana kot znak za alarm. Najpogosteje namreč služi kot izgovor tistim, ki jim strokovno in znanstveno dognana dejstva niso po volji, zato bi jih radi nadomestili s politično in ideološko obarvano alternativno resnico. Gledati na zgodovino zunaj učbenikov zveni zelo emancipatorno in svobodomiselno, dokler ne ugotovimo, da nam namesto kompleksnosti ponujajo golo patetiko in enostranski pogled na kakršno koli temo že pač.
Ali bodo slovenski učitelji 12- in 14-letnim otrokom resnično predvajali enostransko zgodbo pod pretvezo spodbujanja »pogovora o človeških usodah«?
Na ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino smo že poslali zelo konkretna vprašanja o tem, kakšno je njihovo stališče. Med drugim smo jih vprašali, ali na ministrstvu oziroma zavodu za šolstvo obstaja mehanizem predhodne strokovne presoje in odobritve avdiovizualnih ter drugih gradiv, ki jih zasebne produkcijske hiše ali interesna združenja proaktivno in množično ponujajo šolam z namenom »dopolnitve šolske snovi«. Kako ministrstvo komentira prakso, da gradiva za pouk zgodovine šolam neposredno ponuja produkcijska hiša, katere dosedanji opus (filmi o Alojziju Grozdetu, škofu Vovku, Magdaleni Gornik) je izrazito religiozno, katoliško in ideološko obarvan?
Občutljiva tema
Pa tudi: film Exodus 1945: Naša kri obravnava izjemno kompleksno in politično občutljivo temo (umik domobrancev in civilistov ob koncu vojne) skozi specifično, enostransko prizmo ustvarjalcev. Ali ministrstvo ocenjuje, da je tovrstno nepreverjeno gradivo didaktično in strokovno primerno za učence 7., 8. in 9. razreda (otroke, stare od 12 do 15 let), in ali je vsebina filma usklajena z veljavnimi cilji učnega načrta za zgodovino?
Na odgovore čakamo in jih bomo objavili, ko jih prejmemo.
Pomembno vprašanje je namreč, kje je tu država. Javni šolski prostor je dolžna ščititi pred tovrstnimi partikularnimi vdori. Odziv ministrstva bo lakmusov papir za to, ali so naši šolski hodniki prepuščeni na milost in nemilost zasebnim produkcijam in koliko je v tej državi še ostalo zdrave pameti.
Da bi zares razumeli, zakaj pri Exodusu 1945 ne gre za nedolžen in nepristranski zgodovinski pogled, temveč za skrbno premišljen ideološki projekt, si moramo nujno ogledati širši produkcijski opus Studia Siposh. Tu namreč ne gre za neodvisne filmske zanesenjake. Njihovo filmografijo bi lahko opisali kot vizualni katekizem. Ustvarili so na primer film Srce se ne boji, izrazito hagiografijo, življenjepis Alojzija Grozdeta, ki ga je cerkev kanonizirala v mučenca in danes v določenih krogih služi kot nedotakljivi simbol protikomunistične naravnanosti. Tu je dokumentarec Goreči škof o nadškofu Antonu Vovku, ki ponovno utrjuje izključujoč narativ cerkve kot absolutne žrtve režima, pa denimo film Okronana, ki nekritično in z vso mistično resnobnostjo obravnava življenje »vidkinje« Magdalene Gornik. Ideološka vsebina teh del je povsem jasna. Ni jim mar za zgodovinsko znanost, temveč za utrjevanje katoliškega mita, dogme in religioznega pogleda na zgodovino. Zato je pobuda, da enega takšnih filmov predvajajo osnovnošolcem, še toliko bolj vprašljiva.
Odgovori studia
Na naša vprašanja so nam nekaj pojasnil poslali iz Studia Siposh, pod odgovore so se podpisali kot ekipa studia. Takole so pojasnili.
Na vprašanje, ali so se pred množičnim pošiljanjem ponudbe slovenskim osnovnim šolam o primernosti filma za učence zadnjega triletja posvetovali s pedagoškimi strokovnjaki, didaktiki zgodovine ali zavodom za šolstvo, so pojasnili, da ne. »Šolam smo ponudbo poslali sami kot informacijo o možnosti brezplačnega ogleda,« so dodali.
V dopisu so navedli, da film ponuja dopolnitev snovi »zunaj okvirov klasičnih učbenikov«. Vprašali smo jih, ali s tem nakazujejo, da so veljavni učni načrti in učbeniki neustrezni, in kako odgovarjate na očitke, da film ne ponuja celovitega zgodovinskega konteksta konca druge svetovne vojne, temveč izrazito enostransko obravnavo izbrane strani? Odgovor: »Z navedbo ne trdimo, da so veljavni učni načrti ali učbeniki neustrezni. Ti postavljajo širši okvir, filmi pa lahko ponudijo le dodaten vpogled v posamezne človeške zgodbe.«
In še: »Zavedamo pa se, da je zgodovina kompleksna, zato zagovarjamo pluralnost pogledov. Zgodbe, ki niso del klasičnega učnega načrta, lahko učiteljem služijo kot zanimivo izhodišče za spodbujanje pogovora in kritičnega razmišljanja o preteklosti.«
Glede vnosa ideologije v šole, pa odgovarjajo, da »ne gre za to ali vsiljevanje katerekoli ideologije v šolski prostor, temveč zgolj za ponudbo izbirne vsebine o konkretnem zgodovinskem dogodku«.
Glede tega, zakaj so se odločili za neposreden pristop (direktno nagovarjanje učiteljev in ravnateljev) namesto uradne poti skozi institucije, ki skrbijo za kurikularno ustreznost dodatnih gradiv, pa pravijo: »Ker filma nismo pripravljali kot uradnega učbenika ali obveznega učnega gradiva in smo šolam le predložili informacijo o možnosti ogleda.«
Pojasnili pa so še, da je film nastal brez uporabe javnih sredstev, financiran pa je bil s pomočjo številnih posameznih donatorjev ter podpornikov projekta, ki so izpostavljenii v odjavni špici filma. »Celotno distribucijo in komunikacijo s šolami vodimo sami v sklopu svoje produkcijske hiše – gre za našo lastno ponudbo, s katero želimo izobraževalnim ustanovam omogočiti lažji dostop do vsebine, če se zanjo odločijo,« so zaključili.
