Vsi poznamo tisti občutek, ko gremo sredi noči napol v snu na stranišče. Toda našega bralca iz središča Ljubljane je tam čakalo presenečenje, ki človeka v trenutku predrami. V straniščni školjki se je namreč udobno namestil – črv. Stranišče je v drugem nadstropju, kar še poglobi skrivnost.
Da ne gre za kakšno ribiško pretiravanje, dokazujeta fotografiji, ki nam ju je posredoval. Na njih je jasno viden rdečkast, precej dolg in na videz sumljivo vitalen gost, ki brezskrbno raziskuje porcelanasto obalo. Najbolj srhljiv podatek v vsej zgodbi pa je, da ne gre za osamljen incident. Neželeni obiskovalec naj bi se v tej isti školjki pojavil že večkrat.
V uredništvu Dnevnika smo se ob pogledu na fotografijo družno praskali po glavi. Ker prvič vidimo kaj takšnega, smo se s – priznamo, precej neobičajnim – vprašanjem obrnili neposredno na mojstre podzemlja iz ljubljanskega javnega podjetja Vodovod kanalizacija snaga. Če kdo pozna drobovje našega mesta, so to oni.
Biološka ugibanja
Medtem ko čakamo na uradni odgovor strokovnjakov, smo v uredništvu razvili nekaj teorij.
Morda bi to lahko bil ekstremni deževnik (Lumbricus terrestris). Po obliki, dolžini in barvi skrivnostni plavalec še najbolj spominja na povsem navadnega deževnika. Toda kako hudiča je prišel v drugo nadstropje? Čeprav deževniki ne veljajo za vrhunske alpiniste, obožujejo vlago. Včasih po močnem deževju zaidejo v kanalizacijske oddušnike oziroma zračnike na strehah zgradb ali pa v sistem prodrejo skozi drobne razpoke v starih ceveh, ki jih v središču mesta ne manjka. Od tam pa je samo še kratek vodni tobogan do školjke.
Morda je ličinka kakšne žuželke (na primer trzače ali muhe odtočnice). Nekatere vrste žuželk z veseljem odlagajo jajčeca v ceveh, kjer je obilo organskega materiala in vlage. Ko zrastejo, se lahko kot rdečkasti črvički pojavijo v odtokih, čeprav so navadno nekoliko manjši od tega našega kapitalca.
Je to glista, tisti nadležni človeški parazit? To je tista manj zabavna in nekoliko bolj neprijetna možnost. Obstajajo črevesni zajedalci, ki so na videz podobni deževnikom. V tem primeru močno upamo, da se je ta dolgin po ceveh pripeljal od sosedov in ni bil … no, odložen s strani domačih.
Kako je to mogoče?
Glavno vprašanje za strokovnjake iz Voke torej ostaja: ali so takšni biološki pojavi v ljubljanskem kanalizacijskem sistemu možni in pogosti?
Upamo, da nam bodo mojstri znali pomagati pri iskanju odgovora na to uganko. Če pa so tudi oni ostali brez besed, se bomo obrnili na kakšnega biologa. Ali pa na izganjalce duhov.
Do takrat pa bralcu – in vsem sosedom v zgradbi – svetujemo previdnost. Pred sedanjem morda ne bo odveč prižgati luč in preventivno potegniti vodo.
