Priljubljeni lik iz knjig Dr. Seussa se je iz nedolžnega otroškega junaka v spletnih posnetkih spremenil v srhljivo prikazen, ki naj bi se pojavljala pred hišami, ob oknih in na dovozih. Ker so bili nekateri uporabniki prepričani, da posnetki prikazujejo resnične dogodke, so se morale odzvati celo policijske službe.
V resnici za nenavadnimi prikazovanji ne stoji maček v klobuku, temveč umetna inteligenca. Policija je uporabnike opozorila, da so viralni posnetki ponaredki.
Od filmskega junaka do spletne pošasti
Trend se je začel konec junija, ko je uporabnik tiktoka objavil posnetek Mika Myersa v vlogi mačka v klobuku iz istoimenske filmske različice iz leta 2003. Igralec na njem pleše ob srhljivi glasbi, posnetek pa spremlja precej temačen napis. Video je bil pozneje izbrisan, vendar je v približno tednu dni zbral več kot 4,4 milijona ogledov.
S tem se je začel val objav, v katerih so uporabniki prizore iz sicer otroškega filma spreminjali v vse bolj moteče in strašljive vsebine. K razvoju nove spletne mitologije je dodatno pripomogla tudi novica, da so originalni kostum iz filma ponujali na dražbi. Njegov nenavadni, skoraj votli obraz je postal novi vir navdiha za ustvarjalce srhljivih posnetkov.
Na družbenih omrežjih so se nato pojavili posnetki, na katerih naj bi se maček v klobuku pojavljal na različnih lokacijah v Veliki Britaniji ter na Irskem. Včasih naj bi stal pred oknom, drugič na dovozu ali v bližini hiše, posnetki pa so pogosto videti kot naključni posnetki nadzornih kamer ali telefonov.
Slaba kakovost slike, tresoča kamera, tema in občutek, da je dogajanje posneto mimogrede, pri gledalcu ustvarijo vtis, da gre za resnični dogodek. Nekateri uporabniki so zato začeli izražati iskren strah. Objavljali so komentarje o nenavadnih zvokih pred hišami, skrivnostnih korakih in domnevnih srečanjih z velikanskim likom.
Na Irskem se je morala zaradi številnih vprašanj javno odzvati tudi policija v Wexfordu. Uporabnike je pomirila, da maček v klobuku ni ponoči obiskoval njihovih domov in se ne skriva po tamkajšnjih krajih. Pojasnili so, da gre za uporabo umetne inteligence, ki lik vstavi v fotografije in videoposnetke znanih lokacij.
Ko meja med šalo in resničnostjo izgine
Čeprav gre na prvi pogled za še eno spletno šalo, pojav odpira širše vprašanje o tem, kako hitro lahko družbena omrežja ustvarijo občutek skupne resničnosti. Srhljivi posnetki niso novost. Podobni posnetki so se pojavljali že pred leti, ko so se po različnih državah širila poročila o skrivnostnih ljudeh s klovnovskimi maskami. Posnetki, govorice in uporabniške objave so se medsebojno spodbujali, meja med dejanskim dogodkom, potegavščino in izmišljeno zgodbo pa je postajala vse bolj zabrisana.
Takšne spletne urbane legende pogosto označujejo z izrazom »creepypasta«. Nastajajo v spletnih skupnostih, kjer uporabniki skupaj gradijo strašljive zgodbe, jih dopolnjujejo z novimi posnetki in jih predstavljajo kot domnevne dogodke. Nekatere so sčasoma prestopile meje interneta in postale navdih tudi za filme in druge umetniške projekte.
Posebnost sedanjega trenda je predvsem v tem, kako prepričljivo lahko umetna inteligenca ustvari podobe, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od resničnih. Za mlajše uporabnike, ki se z družbenimi omrežji srečujejo vsak dan, je lahko preverjanje takšnih vsebin še posebej zahtevno. Posnetek znane ulice ali hiše namreč ustvari občutek domačnosti in verodostojnosti, čeprav je prizor v resnici računalniško ustvarjen.
