Desetletja trajajoča tišina iz vesolja morda še ni neizpodbiten dokaz, da smo sami, temveč zgolj posledica neugodnega vesoljskega vremena. Nova raziskava ameriškega inštituta SETI namreč spreminja predpostavko o tem, kako bi morali iskati zunajzemeljsko inteligenco. Znanstveniki opozarjajo, da zvezdni vetrovi in plazma po vsej verjetnosti popačijo morebitna tuja sporočila, še preden ta zapustijo osončja. To pomeni, da človeštvo že desetletja morda poskuša na povsem napačen način slišati dokaz, ali življenje drugod obstaja.
V študiji, objavljeni marca v ugledni znanstveni reviji The Astrophysical Journal, astrofizika Vishal Gajjar in Grayce Brown predstavljata tezo, da turbulentna plazma v neposredni bližini zvezd deluje kot močan naravni motilec.
Natančne frekvence
Do sedaj so se radijski astronomi pri iskanju tujih tehnologij osredotočali izključno na tako imenovane ozkopasovne signale. Gre za ostre, izjemno natančne frekvenčne vrhove, ki zasedajo nekaj hertzov in se v naravi praktično ne pojavljajo. Njihov obstoj bi bil jasen dokaz umetnega izvora.
Vendar pa nova dognanja kažejo na pomanjkljivost te metode. Ko takšen oster radijski žarek potuje skozi gosto, turbulentno zvezdno plazmo, se njegova frekvenca razprši. Njegova moč se razprši čez širši frekvenčni pas, zaradi česar signal, ko končno doseže Zemljo, preprosto zdrsne pod prag zaznavnosti naših obstoječih radijskih teleskopov.
Raziskovalca inštituta SETI ugotavljata: »Sporočilo morda obstaja, vendar ga naši instrumenti zaradi razpršitve preprosto ne vidijo več.«
Da bi natančno prilagodili model motenj, se je znanstvena ekipa oprla na zgodovinske meritve Nasinih vesoljskih sond Mariner 4 in Viking iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Analiza, kako je Sončeva korona vplivala na komunikacijo z njimi, je služila kot osnova za simulacijo radijskih razmer okoli drugih zvezd v galaksiji.
Stare zvezde
Ugotovitve so še posebej skrb vzbujajoče pri rdečih pritlikavkah, znanih tudi kot zvezde tipa M. Te predstavljajo kar tri četrtine vseh zvezd v Rimski cesti. Ker gre za izjemno stare zvezde, v astrobiologiji veljajo za najbolj obetavna okolja, kjer bi tuje civilizacije imele dovolj časa za razvoj. Paradoksalno pa so prav planetarni sistemi rdečih pritlikavk najbolj izpostavljeni hudim zvezdnim vetrovom in ogromnim izbruhom plazme. Posledično to pomeni, da so najverjetnejši viri zunajzemeljskega življenja hkrati tisti, ki jih je zaradi naravnega radijskega šuma najtežje poslušati.
Čeprav to odkritje ne ponuja dokončnega odgovora na sloviti Fermijev paradoks – znano neskladje med veliko verjetnostjo obstoja naprednega življenja in popolnim pomanjkanjem dokazov zanj –, po mnenju strokovnjakov ključno spreminja metodologijo prihodnjega raziskovanja. Znanstvena srenja rešitev vidi predvsem v omejitvah naših trenutnih orodij, ne nujno v praznem vesolju.
