Jupitrova ledena luna Evropa, ena glavnih tarč pri iskanju zunajzemeljskega življenja, bi lahko bila posejana z mikroorganizmi z Zemlje, kažejo najnovejši izračuni astrofizikov. Nova študija na glavo postavlja tradicionalno teorijo panspermije, da življenje obstaja domala povsod po vesolju in se širi z meteoriti, kometi in podobnim, in namesto iskanja vesoljskega izvora življenja na našem planetu proučuje možnost izvoza zemeljske biologije v zunanji del osončja.
Raziskava, ki jo je v reviji International Journal of Astrobiology objavil Zaza Osmanov s Svobodne univerze v Tbilisiju, kvantificira prenos biološkega materiala z Zemlje na Jupitrove lune. Čeprav so znanstveniki že dolgo domnevali, da lahko meteoriti prenašajo gradnike življenja, se Osmanov model osredotoča na atmosferski prah.
Mikroskopski prašni delci
Po njegovih ugotovitvah lahko mikroskopski prašni delci v najvišjih plasteh zemeljske atmosfere ob trku s hitrim kozmičnim prahom dosežejo ubežno hitrost in zapustijo Zemljino gravitacijsko polje. Ključni element izračuna kaže, da so ti trki presenetljivo blagi – povzročijo segrevanje na približno 300 kelvinov (okoli 25 °C). Takšna temperatura je dovolj nizka, da bi morebitne bakterije ali ekstremiofili, pritrjeni na delce, preživeli izstrelitev v globoko vesolje.
Evropa pod svojo več kot 20 kilometrov debelo ledeno skorjo skriva ogromen tekoči ocean, kar jo uvršča med najbolj naseljiva telesa v našem osončju. Osmanov ocenjuje, da se je ledeno površje Evrope nazadnje obnovilo pred 30 do 80 milijoni let. V tem razmeroma kratkem geološkem oknu naj bi po njegovih izračunih na luno padlo približno sto tisoč milijard milijard (število s 24 ničlami) prašnih delcev z Zemlje, ki so bili dovolj veliki, da bi lahko prenašali mikrobe. Ker je življenje na našem planetu prisotno že več kot 3,5 milijarde let, je bil proces oddajanja biološkega materiala neprekinjen.
Matematična verjetnost
Znanstveniki opozarjajo, da rezultati študije ponujajo zgolj matematično verjetnost in ne neposrednega dokaza o prenosu življenja. Kljub temu prenos snovi med planeti ni sporen. Planetarni geolog Ben Weiss s Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT) ob tem izpostavlja, da je na Zemljo v zgodovini osončja že padlo na milijarde ton marsovskih kamnin, kar dokazuje učinkovitost medplanetarne izmenjave materiala.
Vprašanje potencialnega zemeljskega vpliva na Jupitrove lune v letošnjem letu ni samo teoretično. Proti Jupitru namreč trenutno potujeta dve veliki vesoljski sondi – evropska misija JUICE (izstreljena leta 2023) in Nasina sonda Europa Clipper (izstreljena leto kasneje), ki bosta v začetku prihodnjega desetletja začeli podrobno preučevati habitabilnost teh ledenih svetov. Astrobiologi bodo morali pri analiziranju morebitnih organskih molekul ali znakov življenja upoštevati osupljivo možnost: da to, kar bodo odkrili v oceanih Evrope, morda ni tuje, temveč zgolj zelo oddaljen sorodnik zemeljskega življenja.
