V Sloveniji nam je uspelo v preteklosti uzakoniti dve pomembni načeli. Tako so celinske vode in vodna zemljišča zakonsko določeni kot naravno javno dobro, prost dostop do vode pa je zagotovljen vsakemu posamezniku. Na drugi strani imamo gozd, še eno pomembno naravno površino, ki ima v naši družbi poseben status.
Gozd za veliko Slovencev ni le skupek dreves, ki pokriva 60 odstotkov našega ozemlja. Več kot petina prebivalstva je lastnikov gozdov in vsakodnevno ga številni uporabljajo za različne namene. Brez dileme smo gozdni narod, zato se pogosto čustveno odzovemo na številne spremembe, ki se po naravni ali umetni poti zgodijo v gozdovih. Ni nam vseeno, in to je dobro, ker s tem dodatno sporočimo strokovnim službam, kako veliko odgovornost dobrega upravljanja gozdov nosijo.
Čeprav po naši zakonodaji gozdovi niso definirani kot naravno javno dobro, tako kot voda, nam zakon o gozdovih omogoča zelo široko uporabo. Do gozda lahko prosto dostopamo, ne glede na njegovo lastništvo, se v njem rekreiramo in nabiramo plodove za lastne potrebe. Pri tem nismo unikum, kar nekaj evropskih držav pozna prost dostop do gozdov, predvsem skandinavske države imajo prost dostop definiran še širše kot Slovenija. Tam je to temeljna pravica vsakogar, toda v skandinavski družbi so osebna svoboda, občutek za javno dobro in spoštovanje pravil visoko na lestvici vrednot.
Pri nas pa je mentaliteta nekoliko drugačna. Včasih se zdi, da smo povsem pozabili na tisto pozitivno, kar nam je dal socializem, in smo tudi na področju narave povsem zašli v turbokapitalizem in individualizem. Temeljno, to je spoštovanje drugega, vse bolj izostaja.
Narava, gozdovi postajajo dobrina, kamor zahaja vedno več ljudi različnih vrednot. Nekateri ne poznajo gozdnega ekosistema, drugi namerno kršijo družbeno sprejeta pravila, da potešijo lastne potrebe. Ko gre za gozd, imamo izvrsten zakon, ki nam daje veliko osebne svobode, toda le do neke meje, ki je postavljena zato, da ostane gozd prostor vseh, živali, rastlin, lastnikov gozdov in njegovih obiskovalcev. Če se ta meja vedno bolj prestopa, tvegamo, da se pravila zaostrijo. Prekomerno nabiranje gozdnih plodov lahko vodi v prepoved nabiralništva, uničevanje gozda in nedovoljene vožnje z motornimi vozili pa v prepoved dostopa do gozda. Tega si kot družba ne želimo, zato morajo službe nadzora poskrbeti, da so prekrškarji kaznovani, posamezniki pa, da se pravil držimo. Tako javno dobro in prost dostop nekoč ne bosta le prazna floskula, ampak temeljna pravica vsakogar.
