Petintrideset let ni veliko za državo. In Slovenija na nekaterih področjih še vedno deluje kot družba, ki ni povsem razčistila, kaj želi postati. Zdravstvo, pokojninski sistem, javni mediji, vloga civilne družbe, razmerje med državo in gospodarstvom; skoraj ni pomembnega podsistema, ki ne bi bil hkrati tudi predmet političnega spora. Država je dovolj stara, da ne bi smeli ob vsakih volitvah znova odpirati istih vprašanj, a očitno še premlada, da bi o njih dosegli trajnejši družbeni dogovor.
V 35. obletnico državnosti vstopamo z novo vlado. Nova oblast hiti dokazovati odločnost in učinkovitost, opozicija pa še hitreje opozarja na nevarnosti napovedanih sprememb. Fronte so se odprle, še preden je vlada dobro prisegla. Razprave o zunanji politiki, javni radioteleviziji, financiranju nevladnih organizacij, položaju tujih delavcev, krčenju človekovih pravic, slabitvi sindikatov in krhanju socialnega dialoga so v nekaj tednih oblikovale dnevni politični program. Referendumi se napovedujejo skoraj tako pogosto kot vreme. Zdi se, da živimo v nenehni volilni kampanji.
Zanimivo je spremljati tudi odnos med vlado in predsednico republike. Če Nataša Pirc Musar in prejšnji premier Robert Golob pogosto predvsem pri kadrovskih zadevah nista bila na isti valovni dolžini, se zdi, da z Janezom Janšo oddajata na različnih frekvencah. Že priprave na državno proslavo na Trgu republike, na kateri bosta slavnostna govornika kar oba, kažejo, da med njima ni veliko politične harmonije. Nasmehnili pa smo se lahko ob simboliki napovedi, da bodo nad glavami politične elite na proslavi prvič poletela letala – za gašenje požarov.
Petintrideset let po osamosvojitvi bi si Slovenija zaslužila več kontinuitete pri ključnih razvojnih vprašanjih in manj političnega revanšizma. Nobena država ne more napredovati, če vsaka nova oblast najprej razstavlja vse, kar je postavila prejšnja. To preprosto sporočilo bi moralo biti osrednje ob jubileju države.
Janez Janša je ob prisegi dejal, da si želi dolgočasnega mandata. Državljani bi si za začetek verjetno želeli vsaj dolgočasnega poletja. Ljudje imajo dovolj svojih skrbi, da bi jih bilo treba še sredi poletja vsak dan utrujati s političnim alarmiranjem, izrednimi sejami in medsebojnim obkladanjem poslancev. A če sodimo po zadnjih tednih, ne bo dolgočasno. Bolj verjetno je, da bo vroče. Tako poletje kot mandat.
