Da je več kot polovica Slovenije, to je 60 odstotkov njene površine, poraščene z gozdovi, je znano, kot tudi dejstvo, da smo zaradi sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi unikum v evropskem prostoru. Da smo potemtakem gozdni narod, smo prav tako že kar poosebili, saj ima kar 400.000 Slovencem vsaj majhen košček gozda v lasti. V gozdu vse bolj iščemo mir, sprostitev in rekreacijo. Nič čudnega, da se pogosto čustveno in kritično odzovemo, ko vidimo, kako se ta prostor spreminja.
Toda ali so naše sodbe o gozdu in gozdarstvu pravilne ali so le plod čustev, nepoznavanja in stereotipov? Lahko v gozdu res počnemo vse, kar hočemo? Je vsak večji gozdni posek golosek in ali gozdar v gozdu res samo seka? Zakaj mora kdaj padlo drevo tudi obležati na tleh? Z gozdarskimi strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije smo se v Tednu gozdov, ki je potekal pretekli teden, odpravili tja, kjer se srečujeta mestni gozd in mestni park, naravni in umetni svet, toda oba prepolna zelenja. Le lučaj iz središča Maribora, pri Treh ribnikih, med Mestnim vrhom in Piramido, se razprostira prostor, ki omogoča ljudem zadihati s polnimi pljuči, kjer najdejo poletni hlad, kjer tečejo, se sprehajajo in umirijo. Toda ali so mestni gozdovi res kot park, kjer mora biti vse pospravljeno in urejeno kot v kakšnem angleškem kraljevem parku?
Mestni gozd ni park
Področje Tine Simončič so prav mestni gozdovi in njihovo upravljanje. V Sloveniji jih imamo kar šestnajst. To je 5000 hektarov gozdnih površin, ki so bile z odlokom lokalne skupnosti razglašene za gozdove s posebnim namenom. Celjski mestni gozd je bil prvi tovrsten pri nas, potem ko je občina na pobudo revirnih gozdarjev odkupila del gozdov. Še danes je primer dobre prakse, iz katere črpajo znanje druga mesta.
Ponekod so mestni gozdovi povsem v urbanih središčih, drugod bolj na obrobju, toda povsod v prvi vrsti zasledujejo socialno in ekološko funkcijo pred gospodarsko, so torej prostor, kjer se ljudje sproščajo in iščejo stik z naravo znotraj mestnega vrveža, obenem pa varujejo okolje in ohranjajo ekosistem. Pa vendar, mestni gozdovi niso park. In z njimi se aktivno gospodari, čeprav prilagojeno socialnim in ekološkim funkcijam.
»Ljudje mislijo, da so mestni gozdovi prostor, kjer je treba vse pospraviti in ustvariti urejen videz, a ni tako. Res so namenjeni obisku, učenju, oddihu v naravi, sprehodom, a so živ naravni ekosistem, medtem ko so mestni parki umetno ustvarjena območja, katerih cilj je urejen videz. Za gozdove želimo, da se razvijajo in obnavljajo na čim bolj naraven način. Imajo pa tudi mestni gozdovi zasebne lastnike. V njih izvajamo nego, ukrepe varstva in obnove ter tudi sekamo. Pogosto slišimo trditve, da s sečnjo mestne gozdove uničujemo, toda sečnja je eden bistvenih ukrepov za zagotavljanje odpornosti gozdov, sploh v času podnebnih sprememb, ki so v urbanih središčih vse večje,« je pojasnila Tina Simončič.
Mestni gozdovi so nujno potrebni in ključno je, da ohranjamo njihovo površino ter se jim ne odrečemo zaradi urbanizacije, nakupovalnih centrov in razvoja sive infrastrukture. »Raje se odrecimo kaki drugi udobnosti. Zelene in vodne površine v mestih pa so nenadomestljive,« je še opomnila Tina Simončič.
V gozdu ne počnemo, kar hočemo
V odmaknjenem kotičku mariborskega mestnega gozda, kamor oko naključnega mimoidočega ne seže, je ostanek kurišča, poleg leži prazna plastenka. Nekdo si je tu naredil mini zabavo, je razbrati. Toda kot je poudarila Breda Šlaus, v gozdu ne moremo početi, kar hočemo. Ne glede na to, da je gozd prostor svobode in ima Slovenija omogočen prost dostop do gozda.
»V gozdu se moramo odgovorno obnašati, v prvi vrsti do gozdnih prebivalcev, to je rastlinskih in živalskih vrst, ter do lastnika gozda,« je dejala. Vsak gozd ima lastnika, naj je to zasebni ali državni, in ko vstopimo v gozd, vstopimo na neki način nekomu na dvorišče, smo pri njem v gosteh. Odgovorno obnašanje pomeni, da ne puščamo smeti, ne kurimo, ne škodujemo rastlinam in živalim, ne oviramo gozdne proizvodnje in spoštujemo lastnika gozda. Obisk gozda torej pomeni tudi odgovornost. To, da lahko svobodno in prosto dostopamo v gozdove, je družbeni dogovor med obiskovalci in lastniki gozdov, ki je zapisan v zakonu o gozdovih. Čeprav ima vsak pravico, da se giblje po gozdu, nabira gozdne sadeže, se rekreira, pa pri tem ne sme povzročati škode. Pravica prostega dostopa do gozdov je ena od posebnosti Slovenije, ki drugod ni samoumevna, zato je spoštovanje pravil in gozdnega bontona nujno, da ta dogovor tudi obstane.
V gozdu lahko nabirate gobe, gozdne jagode, tečete, toda košara gob naj bo polna le toliko, kot je dovoljeno (dva kilograma), in ko rečemo tečete, to pomeni po nogah in se ne vozite na kros motorjih ali štirikolesnikih. Nedovoljene vožnje z motornimi vozili so trenutno najbolj pereč problem v gozdovih, je opozoril tudi Gregor Danev, direktor Zavoda za gozdove Slovenije.
»Če bomo hoteli zamejiti nedovoljene vožnje, bomo morali iti v registracijo vozil in kdaj v rigorozen ukrep, da komu motor tudi vzamemo. Na internetnih platformah v tujini je namreč Slovenija zaznana kot raj za motokrosiste, na kar ves čas opozarjamo.« Vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju vznemirjajo gozdne prebivalce, delajo škodo celotnemu ekosistemu in tudi lastnikom gozdov, od tod tudi nejevolja. Kako pa bi se vi počutili, če bi nekdo s kros motorjem dirjal po vaši lepo pokošeni zelenici?
Mladi gozd je gozd prihodnosti
Mladi gozd ostane pogosto spregledan, marsikomu se zdi manj privlačen od mogočnih odraslih sestojev, saj je gost, nepregleden in podoben grmičevju. Ljudje se veliko raje in lažje sprehajajo med mogočnimi starimi drevesi in jih občudujejo.
»Toda brez mladih gozdov ni starih gozdov in v mladem gozdu nastaja gozd prihodnosti. Gozdarji z ukrepi nege odstranjujemo drevesa, ki jih ne želimo v prihodnjem gozdu, in pomagamo tistim, ki jih želimo v gozdu prihodnosti. Samo vrstno pester in vertikalno razgiban gozd je zdrav in odporen proti podnebnim spremembam,« je razložila Lucija Odar.
Toda kako mlad gozd prepoznati, če na prvi pogled deluje kot grmičevje? »Če smo pozorni, vidimo, da gre v resnici za mlada drevesa,« pojasni Lucija in se skloni proti tlom. Strokovnjaki po enem letu prepoznajo drevesne vrste, nekatere, kot je bukev, pa je mogoče prepoznati že takoj po kličnih listih.
»To je mladi javor, to mladi brest in tam mladi jesen,« našteva, »že od vznika dalje je to mlad gozd.« Morda se bo zdaj kdo ustrašil, da bo med sprehodom poškodoval kakšno drevo, ki se še skriva pod listjem. Lucija Odar pojasnjuje: »Mladih dreves je na hektarju na tisoče. Tudi če kakšno pohodimo ali polomimo, to ne bo usodno za razvoj gozda.«
Ni vsak večji posek že golosek
Ko ljudje v gozdu opazijo večjo posekano površino, hitro zaključijo, da gre za golosek. Toda po besedah Igorja Kopšeta je to eden najbolj razširjenih in najbolj trdovratnih mitov o gospodarjenju z gozdovi. Pred sedmimi leti so gozdarji v bližini mestnega parka v Mariboru izvedli pomladitveno sečnjo na približno 40 arov veliki površini. Če je prizor takrat marsikomu deloval kot golosek, pa danes tam že raste gosto mladje.
»Malo večja sečnja, če je skrbno načrtovana, se hitro spremeni v mladje,« je pomiril Igor Kopše. Prav mladih razvojnih faz pa slovenskim gozdovom danes najbolj primanjkuje, saj se gozdovi starajo, pomlajevanje pa je nujni del gospodarjenja z gozdom. »Ko posekamo zrel sestoj in ga načrtno obnovimo, to ni golosek, ampak načrtno gospodarjenje, ki je za gozd kot ekosistem nujno potrebno,« je še dodal.
Toda kaj sploh je golosek? Kot odgovarja Kopše, gre pri goloseku za sečnjo večje površine gozda brez prisotnosti mladja. Taka površina je velika najmanj četrt hektara. »Če neko skupino posekaš, mi temu rečemo svetlobni jašek. Nastane torej svetlobna vrzel, ki jo okoliška drevesa hitro osemenijo,« je pojasnil.
Ker laik težko presodi, ali gre za golosek ali načrtno obnovo gozda, Igor Kopše svetuje, naj ljudje vprašajo revirnega gozdarja in preverijo, ali so bila drevesa uradno označena. Če na panjih debelih dreves ni žigov, potem drevesa niso bila odkazana in obstaja velika verjetnost, da je šlo za posek brez dovoljenja.
Golosek pa je v Sloveniji tudi zakonsko prepovedan, in to že od leta 1947, saj uniči rastišče, na drugi strani pa pomeni, da moramo površino obnoviti po naravni poti, kar je dodaten strošek. Kljub temu pa se kdaj goloseku ni mogoče izogniti, a le zaradi višje sile, ko so drevesa zaradi velikih naravnih katastrof, kot so vetrolomi, požari in žledolomi, premočno poškodovana.
Je gozdar samo sekač? »Daleč od tega,« se nasmeje Klemen Kamenik, revirni gozdar na širšem območju Pohorja. Gozdar pride v gozd z znanjem, odgovornostjo in tudi načrtom za prihodnost gozda, kajti osnova naloga gozdarja je skrb za zdrav in pester gozd.
»Lastniki gozdov se zelo dobro zavedajo vloge gozdarja in tudi naše sodelovanje z njimi je zelo dobro. Ljudje, s katerimi gremo v gozd, poslušajo, kaj imamo povedati, gozd jim je blizu in tudi širša slika gozdarstva jim je zelo zanimiva,« je poudaril. Pridobivanje lesne surovine je ena od vlog, ki jo imajo gozdovi, toda vloga gozdarja je, da to proizvodno funkcijo prilagodi še z drugimi funkcijami gozda.
Klemen Kamenik pojasnjuje: »Če je pogled lastnika gozda, koliko lesne biomase lahko pridobi iz gozda, je pogled gozdarja, kaj bo ta posek pomenil za nadaljnji razvoj gozda. Mi gledamo, kako peljati gozdove naprej v času, in to delamo na način, da upoštevamo naravne zakonitosti in cikle, po katerih se gozdovi sami razvijajo. S sečnjo poustvarjamo dinamiko, ki se v gozdu dogaja po naravni poti. Na neki točki namreč drevo odmre. V pragozdu, kjer ne gospodarimo, drevo pade zaradi vetra, napadejo ga podlubniki, bolezni in za sabo pusti neko odprto površino, ta površina pa omogoča, da pride do tal več svetlobe, kar sproži naravno pomlajevanje gozda. Tak princip uporabljamo gozdarji tudi pri upravljanju gozda. Specifika slovenskega gozdarstva je, da gozdove pretežno pomlajujemo po naravi poti.«
Včasih pa gozdarji v gozdu tudi kaj pustijo, na primer odmrlo lesno maso. To je zato, da izboljšajo in krepijo vrstno pestrost, saj postanejo taka odmrla drevesa v nekaj letih poseljena z gozdnimi organizmi, glivami, žuželkami, pticami in malimi sesalci, ki v trhlem lesu najdejo mikrohabitate. »V javnosti velja tak ukrep za manj razumljenega, saj imajo ljudje predstavo, da morajo biti gozdovi prečiščeni in urejeni,« je dejal Klemen Kamenik in pokazal na odlomljeno bukev. »Deblo na tleh bodo čez čas porasle glive, medtem ko je drevo, ki je ostalo, postalo zatočišče za živali. Na tem drevesu je zdaj gnezdo detlov,« je zadovoljno dodal.
