Kdor je te dni listal avstrijske časnike, je lahko opazil zanimivost. Mnogi avstrijski mediji so se razpisali o - Ivanu Cankarju. Kar nekaj novic je bilo tudi na spletu. Zakaj? Vsekakor zanimivost, ki si jo je vredno pogledati, zlasti ob naslovu, kot je bil tale: »Ta avtor je neusmiljeno razgalil dunajsko bedo.« Izbrali so ga pri avstrijskem mediju Heute.
Povod je 150. obletnica rojstva Ivana Cankarja, ki, kot vemo v Cankarjevi domovini, velja za enega najpomembnejših in najvplivnejših slovenskih pisateljev. Ta lepa obletnica je bila včeraj, torej v nedeljo, saj je bil naše veliki pisec rojen 10. maja 1876.
V Avstriji so ta praznik obeležili tudi tako, da sta na nemško govorečem trgu izšla nova prevoda njegovih del. Takole so med drugim pisali avstrijski mediji: »Knjigi Iz predmestja (Aus der Vorstadt) in Krpanova kobila (Krpans Stute) nemškogovorečemu območju ponujata neizprosen vpogled v mračno plat habsburške prestolnice na prelomu 19. in 20. stoletja, realnost, ki so jo takratni uveljavljeni avstrijski literati večinoma ignorirali.«
Podnajemnik na robu preživetja
In nadaljujejo: Cankar, rojen 10. maja 1876 na Vrhniki, je na Dunaju preživel enajst formativnih let. Večino tega časa je bival v delavskem okrožju Ottakring, kjer je kot podnajemnik živel v izjemno skromnih razmerah, pogosto na samem robu preživetja. Njegova neposredna izkušnja z dunajskim proletariatom je radikalno zaznamovala njegov opus. Medtem ko so avtorji tako imenovane dunajske moderne, kot je bil Arthur Schnitzler, slavili meščanstvo, opero in intelektualne razprave v prestižnih kavarnah, je slovenski modernist svoj pogled usmeril onkraj znanega obroča (Gürtel), v zakotne ulice tistega, kar je sam poimenoval »temno mesto revščine in greha«.
V novo izdanih nemških prevodih se Dunaj ne kaže kot bleščeča metropola ob zvokih Straussovih valčkov, temveč kot krut prostor surovega boja za obstanek. Cankarjeva besedila natančno in brez olepševanja dokumentirajo vsakdan tovarniških delavcev, dninarjev, najemniških služkinj in tistih posameznikov, ki jih je kolesje imperialnega sistema zmlelo. V zgodbah prevladujejo teme kronične lakote, nasilja, alkoholizma in globokega sistemskega brezupa, kar predstavlja ostro socialno kritiko takratne družbene ureditve.
Politično prebujenje
Pisateljevo bivanje na obrobju mesta ni prineslo samo literarnega, temveč tudi politično prebujenje, še pišejo. Neposredno spoznavanje z bedo delavskega razreda ga je vodilo v odkrito podporo socialdemokraciji, za katero je leta 1907 na listi Jugoslovanske socialdemokratske stranke tudi kandidiral na volitvah v avstrijski državni zbor. Njegovo trdno politično prepričanje – da prihodnost in gonilna sila napredka ne pripadata fevdalnemu in meščanskemu centru mesta, temveč marginaliziranim prebivalcem širših predmestij – ostaja rdeča nit njegovih dunajskih besedil.
Ponovno zanimanje za Cankarjeva dela v nemškem prevodu prav gotovo kaže na brezčasnost njegove socialne kritike. Z osredotočanjem na nevidne in preslišane posameznike na dnu družbene lestvice slovenski klasik opozarja na strukturne neenakosti, ki ostajajo pereč problem tudi v sodobni evropski družbi, dodajajo komentatorji.
