Zgodbo o najdbi več kot 6500 let stare čadrške jelke začenjamo v Čadrgu, na domačiji pri Križaju, od koder izhajajo vsestranski bratje Kutin. Eden od njih, Jani Kutin, nas do točke nič pelje po kolovozni poti skozi pašnike, bukove gozdove in mimo natančno zloženih skladovnic drv. Vmes večkrat ustavi korak. Jelka ni edina najdba bratov Kutin. »Zdaj smo približno kilometer zunaj vasi Čadrg, kmalu bomo pri razgledni točki. Ravno na teh kolesnicah smo našli nekaj orodja iz mezolitika, starega od 7000 do 9000 let. Malce višje,« nakaže z roko po pobočju, »smo dobili osem keltskih grobov iz starejše in mlajše železne dobe. Med drugim grob bojevnika s ščitom in sulico. Hkrati nas samo še nekaj korakov loči do mlake oziroma naravnega kala, v katerem se je nekoč napajala živina. V njej nas je čakala jelka,« se nasmehne, ko odpira vrata skozi pašnik.
Vrne se v februar 2023 in v niz srečnih naključij, ki so Čadrg postavila ob bok koliščarjem in Ljubljanskemu barju. »Triglavski narodni park je izvajal obnovo približno dvajsetih kalov za napajanje živine, moj brat Gorazd, ki je pri TNP zaposlen kot naravovarstveni nadzornik, je dal predlog, da obnovijo tudi tega. To je bilo samo prvo v nizu naključji,« pravi in jih niza naprej.
Da šest večjih hlodov jelke ni pristalo pod gosenicami bagra, ni nepomembno dejstvo, da sta oba z bratom po izobrazbi lesna tehnika, Jani je poleg tega še dober poznavalec arheologije in glasbenik. Ob kotanji, ker danes rastejo izključno listavci, so jima debeli hlodi iglavcev vzbudili prvi sum, da sta morda na sledi česa večjega. Ko sta razbrala, da gre za jelko, je bil utrip že višji. »V Čadrgu je znana pripovedka o jelki. Govori o tem, da je bil nekoč tukaj ogromen gozd jelk, v katerem so živele divje zveri. Moj stari oče je pripovedoval, da so zadnjo čadrško jelko posekali v prvi svetovni vojni, ker so potrebovali les za žičnico,« nadaljuje. Ko so delavci iz vode dvignili deblo jelke, je pripovedka znova oživela. Gradbeni delavci so morali počakati, da se Kutinovi vrnejo s traktorjem in prikolico ter odpeljejo debla na suho, jih rešijo pred zmrzaljo, razrežejo v deske in varno shranijo. Za vsak primer je Jani Kutin s telefonom naredil nekaj prvih posnetkov dviga jelk iz mulja. Seveda je bilo na njihov račun nekaj smeha, ljudje so najdbi pripisovali kvečjemu kakšnih sto let. Leto kasneje, ko so z Dunaja prišli uradni podatki, je Čadrg osupnil. In še marsikdo zraven.
Jani Kutin v domači lesarski delavnici pokaže desko jelke, ki razkriva veličino debel. Najstarejša jelka je rasla 187 let. »Ko smo jih razžagali, se nam je odprla svetla sredica, kot bi rezal smreko. Nato je les v desetih minutah oksidiral in posivel,« pogladi po deski. Še eno naključje: če bi bil ta les kakor koli obdelan in na njem sledi človeka, bi šlo za arheološko najdbo, v katero ne bi smeli posegati. Tako pa lahko iz lesa nastajajo izjemna glasbila, glasbila iz najstarejšega lesa na svetu, ki znajo razburkati glasbeni svet in se morda zapisati ob bok Stradivarijevih del.
Najstarejša tovrstna najdba v širši Evropi
Zgodba iz prvinskega, odročnega in z muljem prežetega kala v Čadrgu se je pred nekaj dnevi preselila v Slovenski etnografski muzej (SEM) v Ljubljani, kjer so odprli vrata edinstveni razstavi z naslovom Prazgodovinska jelka iz Čadrga: Z raziskavami do znanja. Če je prvi del te pripovedi, ki se je odvijal visoko nad Tolminom, govoril o surovem fizičnem naporu in naključnem odkritju ob čiščenju kalov, nam drugi del v hramu dediščine odstira tančice skrivnosti, ki jih v sebi nosi več kot šest tisočletij star les.
Subfosilne jelke iz Čadrga, ki sta jih leta 2023 v mulju in blatu odkrila brata Jani in Gorazd Kutin, veljajo predvidoma za najstarejšo tovrstno najdbo ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem prostoru. A pot do te osupljive ugotovitve ni bila preprosta in je zahtevala interdisciplinarno sodelovanje med Slovenskim etnografskim muzejem ter raziskovalno ekipo katedre za tehnologijo lesa na oddelku za lesarstvo biotehniške fakultete. Njen vodja izr. prof. dr. Maks Merela se ob spominih na prve stike s tem lesom še danes nasmehne. Pojasnil je, da so na oddelku najprej poskusili preveriti starost z ustaljeno metodo dendrokronologije – veda se namreč ukvarja s preučevanjem širine branik oziroma drevesnih letnic, ki vsako leto priraščajo drugače glede na klimatske pogoje, predvsem temperaturo in padavine. »Mi smo se seveda potrudili, maksimalno dobro pripravili vzorce, ampak žal teh jelk z našo metodo ni bilo mogoče datirati,« razlaga. Razlog tiči v tem, da njihove referenčne kronologije segajo le dobrih tisoč let v preteklost, kar za to najdbo ni bilo dovolj.
Pravi šok je zato sledil, ko so na pobudo najditeljev prvi vzorec poslali na radiokarbonsko analizo v laboratorij na Dunaju. »Prvi rezultat, ki smo ga dobili nazaj, je bil, da je ta jelka stara 6400 let. Ta rezultat nas je tako zelo presenetil, da skoraj nismo mogli verjeti, ker je bil ta les neverjetno dobro ohranjen,« se spominja dr. Merela. Zato so v analizo poslali še dva dodatna vzorca iz drugih debel. Končni izsledki so pokazali, da so posamezna debla različno stara, razpon pa sega od 6400 do 6700 let.
Skrivnost tisočletne ohranjenosti
Glavno vprašanje, ki obiskovalca in strokovnjaka prevzame ob pogledu na popolnoma ohranjen in oprijemljiv les na razstavi, je: kako je to mogoče? Dr. Merela razkriva, da se les v taki starosti lahko do te mere ohrani samo, če je izpostavljen okolju povsem brez prisotnosti kisika. »Strokovno rečemo, da je to okolje anaerobno. To je pa mogoče samo globoko pod zemljo, v muljastih tleh in pri povišani vlažnosti,« pojasnjuje. Jelke so bile tako več tisoč let varno »parkirane« globoko pod zemljo.
Dogodek, ki je drevesa podrl in pokopal, za zdaj ostaja delna uganka, obstaja pa zelo verjetna razlaga. Analize vrtin iz Bohinjskega jezera so raziskovalcem namreč razkrile, da se je na našem območju pred približno 6600 leti zgodil ogromen potres. Časovno se ta naravna katastrofa presenetljivo natančno ujema z vegetacijo čadrških jelk, zato je mogoče, da jih je prav ta potres zasul in jih za tisočletja zamrznil v času in anaerobnem prostoru.
Kot dodaja dr. Merela, tovrstna odkritja v znanstvenem svetu in javnosti močno odmevajo. Ohranjenost teh dreves je izjemna in primerkov tako ohranjenega starega lesa po njemu znanih podatkih drugje še ni. Čeprav v Sloveniji poznamo najdbe močvirskega hrasta, tako imenovanega abonosa, ki je star od dva do pet tisoč let, in so nedavno v ledeniški moreni na Bledu našli celo več kot 11.000 let star macesen, čadrška jelka v širšem mednarodnem prostoru ostaja unikum in velika posebnost.
Od gluhega lesa do žive glasbe
Tisto, kar razstavo v SEM in vso najdbo dvigne nad zgolj arheološko oziroma naravoslovno pripoved, pa je njen spoj s sodobno umetnostjo. »Zelo sem vesel, da so bratje Kutin in njihova druščina prepoznali kakovost tega materiala in izdelali izdelke, pri katerih lahko lesu dvignemo največ, kar se tiče dodane vrednosti – to so glasbila,« je poudaril dr. Merela, rekoč, da prek teh glasbil jelke živijo naprej in govorijo svojo zgodbo.
Janijev brat dvojček Samo Kutin, prav tako glasbenik, izdelovalec glasbil ter skrbnik te zgodbe, je na odprtju razstave povedal, da si pred tremi leti, ko so lopate v Čadrgu zadele ob les, »nihče ni mislil, da bo zrasla taka lepa in zanimiva zgodba«. Bistvo te preobrazbe je povzel z mislijo: »Sporočilo čadrške jelke je, da lahko iz ene reči, ki je res gluha in nima nečesa živega, nastane nekaj živega.« Med razstavljenimi predmeti tako najdemo piščal in vetrno harfo, na ogled je kup piščali mojstra Sebastjana Geršaka ter lire. Iz lesa čadrških jelk so že nastali tudi bobni, v delu je prva kitara. »Neverjetno dobra je, o tem se bo še govorilo,« je prepričan Jani Kutin.
Absolutni vrhunec te glasbene transformacije pa so violine. Prvo, ki smo jo lahko slišali že ob uvodnih taktih, je izdelal mojster Daniel Musek. Še bolj intrigantna pa je druga violina, ki nastaja in je namenjena bratoma Kutin. Pri tej violini sta mojstrstvo in lokalna pripadnost prepleteni do popolnosti. Običajno se za obode in dno uporabljajo deli iz javorja, tu pa je uporabljena avtohtona čadrška tepka, ki je vrsta hruške. »Čadrg je znan po teh tepkah in vsake toliko časa se kakšna od starosti podre in te hlode razžagajo,« so pojasnili ustvarjalci. Neverjetno naključje pri tej tepki je, da ima – podobno kot visoko cenjeni »rebrasti javor« – izrazito valovito oziroma rebrasto rast. Les iz globine tisočletij bo tako s pomočjo te posebne, samo zanje narejene violine in zasedbe Trš kmalu zazvenel neposredno pred etnografskim muzejem.
Ko dediščina sreča sodobne tehnologije
Zgodba o jelki gledalca ne pusti zgolj v opazovanju starih predmetov, pač pa je tudi močan dokaz, da muzej ne postavlja na ogled le predmetov, temveč tudi znanje. Pokaže fascinantno pot od naključnega srečanja z muljem do trenutka, ko tisočletna materija izbruhne v popoln zven mojstrske violine – proces, ki ga razume le tisti, ki s strahospoštovanjem prestopa meje časa in prostora. Razstava je tako le spektakularno izhodišče za širši premislek o vlogi sodobne znanosti v muzejih. Sklepni del razstave, ki sta jo zasnovala kustosa dr. Bojana Rogelj Škafar in dr. Marko Frelih, namreč razkriva, kako nam naravoslovje pomaga razumeti nevidne plasti preteklosti tudi pri drugih muzejskih predmetih.
Kot je v svojem uvodnem nagovoru slikovito poudaril direktor muzeja Blaž Verbič, ta razstava »ni le zgodba o lesu, je tudi zgodba o temeljnem poslanstvu našega muzeja – o odkrivanju in ohranjanju nevidnih niti, ki povezujejo človeka, naravo in čas«. Razstava se namreč vsebinsko in smiselno močno navezuje na osrednjo stalno razstavo SEM Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, kjer je znotraj poglavja o plasteh časa kos te dragocene prazgodovinske jelke že našel svoje mesto med izjemnimi najdbami.
Darilo narave
Jelka tudi v Čadrgu živi svoje življenje. Odkar so iz njenega lesa nastali prvi inštrumenti, jih na kresno noč prinesejo ob kal, kjer so jo našli, in nanje zaigrajo naravi v čast. »Zanimivo, ravno eno leto pred najdbo smo v Čadrgu po približno 80 letih obudili kurjenje kresa na kresno noč. Zdi se, kot da se je ta jelka sama povabila zraven,« se posmeje Jani Kutin. Skupaj z brati je poskrbel, da je vsaka hiša v vasi dobila svoj košček več kot 6500 let starega lesa. Nanje bi radi v prihodnosti zapisali hišna imena. O jelki in Čadrgu pa nastaja tudi dokumentarni film in tisti prvi posnetki izkopa debelih debel jelk, ki jih je Jani Kutin s telefonom naredil mimogrede in ne vedoč, kaj pravzaprav snema, bodo šli v zgodovino. Vrednosti odkritja ne meri v denarju, ampak v hvaležnosti, da je bilo sploh mogoče razvozlati starost lesa, in hvaležnosti do narave, da jim je poklonila to darilo. Na vsa dosedanja čadrška odkritja morda niti ni zadnje.
