Streslo se je v Nemčiji, toda popotresne sunke čuti (in bo še čutila) celotna Evropa. »Seizmično«, »družbenopolitični potres«, »prelomen trenutek« … S takšnimi dramatičnimi besedami so politični analitiki in številni mediji pri nas in po svetu opisali osupljivo zmago stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) na nedavnih lokalnih volitvah. Na prvi pogled se morda zdi, da gre zgolj za premike v eni izmed manjših zveznih dežel, toda ta volilni rezultat pošilja valove daleč prek meja Nemčije, vse do bruseljskih institucij in slovenskega gospodarstva.
Poglejmo si, v formatu Tolmača Nedeljskega, kaj se dogaja.
No, torej, kaj se dogaja?
Prestavimo se v komandni stolp in si poglejmo situacijo od zgoraj. V industrijski zvezni deželi Saška - Anhalt z dvema milijonoma prebivalcev na vzhodu države je AfD na lokalnih volitvah prejela osupljivih 44 odstotkov glasov. To za njih pomeni samo nekaj sedežev od prevzema oblasti. V deželnem parlamentu, ki šteje 83 sedežev, je stranka osvojila 39 mandatov in zdaj za prevzem stolčka obupano išče partnerja za zapolnitev tistih manjkajočih treh sedežev, ki bi jim zagotovili večino.
Če jim uspe, kaj to pomeni?
Stranka ne skriva radikalnih ambicij. Politični program je neposreden in kliče po izgonu priseljencev iz zvezne dežele in koreniti spremembi učnega načrta pri tem, kako se otroci učijo o nemški nacistični preteklosti, ter prepoveduje izobešanje zastav LGBT v šolah. V svojem manifestu gredo še dlje, saj izrecno navajajo, da islam »ne sodi v Nemčijo«.
Sedanji nemški predsednik vlade Friedrich Merz je v parlamentarni debati politiko AfD primerjal z etničnim čiščenjem, stranko pa označil za destruktivno silo.
Poleg strogo notranjih politik si AfD prizadeva še za popoln obrat v nemški zunanji politiki, pri čemer želijo obnoviti vezi z Rusijo in prekiniti pomoč Ukrajini.
Volilni plaz
In zakaj mi vse to govorite? Zakaj je to pomembno?
Saška - Anhalt je ena najmanjših regij v sicer ogromni Nemčiji in predstavlja vsega 1,7 milijona od skupno 59 milijonov volilnih upravičencev v državi. Kljub temu pa je pomen tega izida izjemen.
Če jim uspe sestaviti koalicijo, bo rezultat morda prvič po koncu druge svetovne vojne omogočil, da skrajno desna stranka prevzame nadzor nad nemško zvezno deželo. Ta volilni plaz, ki trdo desni nacionalistični stranki od padca tretjega rajha leta 1945 prvič daje možnosti za vladanje, bo po celotni Nemčiji zagotovo sprožil posledice, saj nacistična preteklost v državi še vedno močno odmeva.
Vladajoče nemške stranke so doslej AfD označevale za protidemokratično, nekatere njene frakcije – vključno s tisto v Saški - Anhaltu – pa uradno za skrajno desne ekstremiste. Z njimi doslej druge stranke niso želele sodelovati. To se lahko zdaj spremeni. Neki kanclerjev zaveznik je že javno izjavil, da tisti, ki še vedno govorijo o požarnem zidu pred AfD, enostavno niso prepoznali časa, eden od županov iz vrst CDU v Saški - Anhaltu pa je stranki AfD celo neposredno doniral 10.000 evrov. Poleg tega ocenjujejo, da ta zmaga sredinski koaliciji v Berlinu, ki se že tako ali tako sooča s številnimi težavami, prinaša dodaten neznosen pritisk. Izid se lahko izkaže za zadnji žebelj v politično krsto vse bolj nepriljubljenega Friedricha Merza. Ta je namreč volilcem predhodno samozavestno obljubljal, da bo drastično zmanjšal priljubljenost AfD.
Kdo so pravzaprav volilci, ki izbirajo AfD?
Da bi razumeli ta premik, moramo pogledati demografijo in zgodovino. Stranka je v Saški - Anhaltu pritegnila predvsem tiste ljudi, ki so se počutili zapuščene s strani vladajoče politike in verjamejo obljubam o koreniti prenovi celotnega sistema. Baza stranke je pretežno moška in srednjih let. Za AfD je glasovalo več kot pol volilcev, starih med 45 in 59 let.
Presenetljivo veliko podporo so našli tudi pri mladih. Po podatkih je glasovalo 44 odstotkov volilcev, mlajših od 30 let. Med starejšimi od 60 let je bila podpora nekoliko nižja, vendar še vedno visokih 36 odstotkov.
Starost najbrž ni edini dejavnik, kajne?
Zagotovo ne. Govorijo tudi o vplivu duhov preteklosti in »ostalgiji«. AfD je znana po tem, da je še posebej priljubljena v vzhodni Nemčiji. Dežela Saška - Anhalt je najrevnejša nemška regija in tam, podobno kot v velikem delu vzhodne Nemčije, med volilci pogosto opažajo fenomen, ki mu pravijo »ostalgija«. Gre za nostalgijo vzhodnega območja za relativno bolj stabilnimi in predvidljivimi časi v Nemški demokratični republiki. Vzhod namreč še danes ostaja precej revnejši od zahoda.
Volilci v Evropi se danes na splošno počutijo izgubljene in razočarane glede tradicionalnih strank, ki so jih podpirali desetletja, zato obračanje v desno ali levo ob volitvah ne pomeni nujno, da so vsi naenkrat postali ekstremisti. AfD je v Saški - Anhaltu vodila izjemno optimistično kampanjo s sloganom »Vse je mogoče!« in volilcem obljubljala, da bodo spet ponosni na svojo državo. Ljudje so, kot kaže, vse bolj pripravljeni dati priložnost strankam, ki do sedaj še niso bile preizkušene v vodenju države.
Raznolik blok
Kaj to pomeni za druge evropske države?
Najprej je treba povedati, da niti AfD niti druge evropske stranke, ki jim opazovalci pogosto prilepijo oznako skrajno desne, te oznake ne sprejemajo. Še pomembnejše je zavedanje, da evropska desnica ni povsem enoten, homogen blok. Stranke se med seboj izrazito razlikujejo v tonu in konkretnih strankarskih programih.
Analitiki ugotavljajo, da je skrajna desnica v Evropi razdeljena v več taborov, kar se jasno zrcali v evropskem parlamentu. Zmernejši pol (Evropski konservativci in reformisti), ki ga pooseblja italijanska premierka Giorgia Meloni, združuje nacionalistične stranke, ki pa so proevropsko obrambno usmerjene in trdno podpirajo Nato ter Ukrajino.
Na drugi strani najdemo formacije, kot so Domoljubi za Evropo (kjer delujejo španski Vox, francoski Nacionalni zbor in madžarski Fidesz). Vodja stranke Vox, Santiago Abascal, je sicer na omrežju X volitve v Saški -Anhaltu pospremil z zapisom, da je zmaga AfD »veliko upanje za Nemčijo in za Evropo«.
Toda odnosi znotraj desnice so polni konfliktov. Tudi znotraj tega radikalnega pola je AfD za nekatere postala preveč ekstremna. Francoski Nacionalni zbor pod vodstvom Marine Le Pen je nemško stranko pred dvema letoma celo izključil iz evropske politične skupine, z utemeljitvijo, da so za njihov okus enostavno preveč radikalni. Vsem tem strankam pa sta skupna protipriseljenska platforma in izrazito močno nacionalistično sporočilo. Ne glede na to, ali je njihov poziv »Nemčija na prvem mestu«, »Italija na prvem mestu« ali »Francija Francozom!«, takšna retorika v Bruslju vzbuja globoko zaskrbljenost.
Govorite o strankah. Kaj pa to pomeni za Evropo kot celoto?
Vzpon nacionalizma ni izoliran. Evropska unija je volitve v Saški - Anhaltu opazovala z veliko mero tesnobe. Naslednjih 12 mesecev prinaša namreč izjemno bogato volilno sezono v ključnih državah, kot so Francija, Italija, Španija in Poljska. Bruselj se upravičeno boji, da bi ekstremne stranke, ne glede na to, ali prihajajo z levega ali še verjetneje desnega političnega pola, lahko v tem obdobju pridobile veliko priljubljenost vsepovsod po Evropi. Zaveznik francoskega sredinskega predsednika Emmanuela Macrona in francoski minister za Evropo Benjamin Haddad je že izdal ostro opozorilo, in sicer da zmaga skrajne desnice na regionalnih volitvah v Nemčiji predstavlja »resen trenutek za vso Evropo«.
Bruselj prav tako skrbi, da bo vzpon takšnih nacionalističnih strank močno obremenil in načel evropsko kohezijo v trenutku, ko zunanji svetovni dogodki to kohezijo zahtevajo bolj kot kadarkoli prej. Nacionalistične stranke, kot sta AfD ali italijanska Liga, so načeloma globoko evroskeptične, medtem ko Bruselj trdi, da mora Evropa nujno stati združena, če želi učinkovito nasprotovati izsiljevanju Donalda Trumpa ali pa zaščititi evropska podjetja pred kitajsko konkurenco.
Saj volilci to vendar vidimo!
Evropski volilci se sicer groženj, če sodimo po nedavnih raziskavah, zelo dobro zavedajo, hkrati pa jih skrbijo neposredni vplivi na njihov vsakdan. Raziskave kažejo, da jih skrbijo posledice vojn na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, propadajoče zdravstvene storitve doma ter vse manjša ekonomska varnost za družine. Tudi nekontrolirano priseljevanje in osebna varnost predstavljata ogromno skrb. Zato je pomen glasovanja v Saški - Anhaltu tako očiten. Gre za opozorilo tradicionalnim političnim strankam, pa tudi celotnim institucijam po Evropi, vključno s sodstvom in varnostnimi službami, ki jih stranke, kot je AfD, zaničljivo zavračajo kot zgolj v lastne interese usmerjen establišment.
In kaj vse to pomeni za Slovenijo? Čeprav nemške deželne volitve redko polnijo naslovnice slovenskih časopisov, so posledice za Slovenijo izjemno neposredne. Politične težave v Berlinu bodo namreč še dodatno oslabile in odvrnile pozornost Nemčije, ki velja za najmočnejšega igralca v EU, in to ravno v času velike celinske krize.
Slovenija je izrazito izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je skorajda simbiotično povezano z Nemčijo. Kar tri četrtine celotne slovenske zunanje trgovine se odvije znotraj Evropske unije, pri čemer sta Nemčija in sosednja Italija najpomembnejši partnerici.
Če bi AfD in sorodnim strankam dolgoročno uspelo uveljaviti svojo agendo izolacionizma, izstopa iz evropskih integracijskih okvirov in uvedbe protekcionističnih ukrepov (kar med drugim pooseblja ideja »Nemčija za Nemce«), bi to pomenilo sesutje enotnega trga, ki je za Slovenijo eksistencialnega pomena. Hkrati je nemška industrija tista, ki je zaradi dražjih energentov v velikih težavah. AfD sicer ponuja pragmatično, vendar za mnoge geopolitično nesprejemljivo rešitev. Zagovarja ukinitev sankcij in uvoz poceni ruskega plina. Za slovensko gospodarstvo je ohromela Nemčija, ki se ubada z lastno politično nestabilnostjo, najhujši možen scenarij, saj padec nemških naročil pomeni neposredno odpuščanje v naših tovarnah.
Si drznete napovedati prihodnost? Ulrich Siegmund, kandidat AfD v Saški - Anhaltu (ki je svoj čas prodajal dišeče smrečice), je že pred volitvami glasovanje tam drzno označil za začetek nove dobe. In glede na to, da AfD ne vodi samo v anketah pred prihajajočimi deželnimi volitvami v sosednji regiji Mecklenburg - Predpomorjanska, ampak v tem trenutku prevzema celo vodstvo v nacionalnih anketah po vsej Nemčiji, se zdi, da ima morda prav. Glavni urednik revije Der Spiegel je objavil srhljivo opozorilo: zmaga stranke AfD pomeni, da je »konec liberalne demokracije v Nemčiji postal predstavljiv«. S tem pa bržkone tudi drugod po članicah Evropske unije.
