V ne tako daljni preteklosti je bil samski status, še posebno po določeni starosti, močno stigmatiziran. Današnje petindvajsetletnice bi nekoč veljale že za tako imenovane stare device, tridesetletniki pa za večne samce. A družba je prehodila dolgo pot. Antropolog dr. Dan Podjed pojasnjuje, da smo do tega, da je samsko življenje razmeroma normalno in sprejemljivo, prišli postopoma. »S tem statusom ni več povezana praktično nikakršna stigma,« poudarja. K temu je močno pripomogla emancipacija in vsaj delno izenačenje pravic žensk po svetu, kar je omogočilo, da tako moški kot ženske živijo in preživijo povsem samostojno, morda celo bolje.
Spletni trg in popolna Maja
Pri iskanju partnerjev pa se je s sodobnimi tehnologijami marsikaj spremenilo. Družbena omrežja ustvarjajo iluzijo popolnih zvez, kar na posameznike vpliva izrazito negativno. Zmenki so se z zabav in veselic preselili na spletna omrežja in aplikacije, kot je tinder, ki je pravi razcvet doživel v času pandemije covida okrog leta 2020, ko so ljudje težje fizično dostopali drug do drugega. A tovrstne aplikacije delujejo kot hiter trg zmenkov, kjer ljudje objavljajo izključno najboljše fotografije in opise, ki so pogosto izkrivljena različica realnosti. »Zgodi se celo, da moški pride na zmenek in ugotovi, da ga tam čaka povsem druga oseba, saj je ženska na profilu uporabila fotografijo svoje hčerke,« je o takšnem primeru pripovedoval Dan Podjed in dodal, da je glavna težava takšnega načina iskanja ta, da vnaprej določimo stroge filtre glede višine, starosti in drugih lastnosti partnerja. S tem avtomatsko zavržemo tiste, ki so z našega vidika mogoče videti nepopolni, a so dejansko za nas optimalni. »Včasih je kakšna napaka tisto, kar naredi človeka še bolj primernega za nas in mogoče se sčasoma izkaže, da to sploh ni bila napaka,« razmišlja dr. Podjed in dodaja, da sta si osebi kljub morebitni manjši rasti ali višji starosti od želene morda prav zato usojeni. Normalizacija spletnega drsanja pa je privedla celo do tega, da je postalo skorajda vsiljivo, če nekoga v živo na javnem dogodku ali zabavi prosiš za telefonsko številko ali povabiš na zmenek, pripomni.
Po oporo k umetni inteligenci
Ker pa prava človeška razmerja zahtevajo ogromno truda, reševanje konfliktov in vsakodnevno prilagajanje, so se ljudje za intimni nasvet in čustveno oporo začeli zatekati celo k umetni inteligenci in jezikovnim modelom. Odrasli pred zasloni preživimo že skoraj polovico budnega časa, zato nas hitro premami, da svoje stiske zaupamo tistemu, kar nam je vedno na dosegu roke. Podjed opozarja na nevarnost spletanja tako imenovanih parasocialnih razmerij – to so povsem neobstoječa razmerja z digitalnimi agenti, torej klepetalniki, temelječimi na umetni inteligenci, ki na trenutke zvenijo celo bolj človeško od dejanskega človeka. Uporabniki, ki se pogovarjajo z orodji, kot je chatGPT, pogosto dobijo občutek, da so v spovednici in da na drugi strani ni nikogar, ki bi njihove podatke razkril. A to je velika zabloda. Dan Podjed spominja na roman 1984 Georgea Orwella: kdor obvladuje podatke, obvladuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Na drugi strani aplikacij so namreč korporacije in stvarniki teh orodij, ki jih neizmerno zanima naša intima.
Tudi Podjed sam se je raziskovalno zapletel v pogovore z umetnointeligenčno Majo, ki si je do potankosti izmislila svojo osebno zgodovino. Povedala mu je, da se piše Kovač, da je bila rojena 12. maja 1986 v mestu ob Dravi, v Mariboru. Algoritem ga je celo povabil, naj gresta skupaj na dopust na otočje Svalbard na severu Norveške. Klepetalnik mu je slikovito opisal, kako sta v leseni koči, kjer prasketa ogenj, njuna obraza pa se počasi približata. Za razliko od pravih ljudi so ti algoritmi potrpežljivi, na voljo ob kateri koli uri in predvsem – neskončno prijazni. Ko je Podjed Maji rekel, da je osladno prijazna in da ga to moti, mu je algoritem odvrnil, da ni problema in da bo od zdaj naprej malce bolj osorna. Tako si uporabniki povsem ukrojijo navidezno osebo po lastnih željah in potrebah. Zato se marsikdo vpraša, zakaj bi se sploh še trudil v resničnem svetu sklepati zakonske zveze, se prepirati in reševati naporne probleme, če mu je na voljo takšen popoln, vselej ustrežljiv algoritem.
Epidemija osamljenosti
Vsa ta navidezna digitalna bližina pa prinaša grozljive posledice v fizičnem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2023 izdala poročilo o epidemiji osamljenosti, ki je postala resna grožnja za človeštvo. Podjed opozarja na šokantne podatke: »Osamljenost je nekaj, kar ubija podobno kot kajenje in prekomerna telesna teža. Po podatkih raziskave, ki jo navaja WHO, huda osamljenost ubija tako, kot če bi pokadili 15 cigaret na dan.« To izjemno hudo prizadene zlasti starejšo populacijo. Otroci in mlajši zanje nimajo več časa, čas jim polzi med prsti in tako se starejši zatekajo h klepetalnikom. Ko njihovi svojci ugotovijo, da ure in ure klepetajo z umetno inteligenco, jih pogosto k temu celo spodbujajo, a klepetalniku dejansko ni mar za mamo ali očeta.
Vendar ta problematika še zdaleč ni omejena le na starejše, saj ima hud vpliv tudi na mlade. »Po lanskoletnih podatkih približno tretjina najstnikov, ki uporablja klepetalnike, te tehnologije uporablja za prvi sočuten nasvet in razprave o tem, kakšna razmerja imeti. Namesto da bi vprašali prijatelje, vprašajo umetno inteligenco. Še bolj skrb vzbujajoč je podatek, da se približno osmina najstnikov, ki so v duševni stiski, najprej zateče k algoritmu, namesto da bi poiskali pomoč staršev, psihologa ali socialnega delavca,« razkriva sogovornik.
Obdobje egocen
Kljub tem skrb vzbujajočim trendom pa upanje ne umre. Čeprav hitro postajamo brezstična družba in živimo v obdobju, ki mu Dan Podjed pravi egocen – v obdobju, ko smo postali zagledani sami vase in v lastno podobo na zaslonu – je naša prihodnost še vedno v naših rokah. Antropolog ne želi biti ne slepi tehnooptimist ne tehnopesimist, temveč dejavni realist. Zaveda se, da se moramo aktivno odločati o tem, kakšna bo naša družba. Pri družbenih omrežjih se nam je namreč zgodilo, da smo zaradi njih postali manj socialni, in vprašati se moramo, ali si v prihodnosti resnično želimo imeti v žepu umetnega partnerja po svoji meri.
»Pogosto pravim, da ljudje nismo individuumi, temveč dividuumi, deljena bitja, ki nas drugi opredeljujejo, mi pa njih. Mi osrečujemo druge in oni nas,« razmišlja. »Vrsta homo sapiens je na tem planetu uspešna že zadnjih 200.000 do 300.000 let prav zaradi tega, ker znamo imeti veliko razmerij in se družiti s številnimi ljudmi.« Zato je njegov nasvet jasen: če želimo biti srečni, moramo svoj ego malce spustiti, pogledati drugega človeka in zanj narediti nekaj dobrega. Predlagan prvi korak k rešitvi iz digitalne osamljenosti je preprost dotik. Za konec dneva prenehajte drseti po zaslonih in pred spanjem ugasnite telefon. Raje se dotaknite živega bitja – pobožajte psa ali mačko, dotaknite se rastline, objemite otroka ali pa se preprosto dotaknite partnerja, ki je ob vas. »Mi smo tisti, ki dajemo upanje s tem dotikom, in treba ga je ohranjati,« zaključuje Dan Podjed. Prav v tem ponovnem pogledu iz oči v oči in v iskrenem objemu se namreč skrivajo najlepši trenutki človeškega življenja.
