AfD obstaja že 13 let, vendar doslej ni nikoli sodelovala v oblasti, ne na zvezni ravni ne v kateri od 16 nemških zveznih dežel. Po današnjih volitvah pa bi se to lahko spremenilo. Po prvih projekcijah je skrajno desna AfD na deželnih volitvah v Saški-Anhalt prepričljivo zmagala. Osvojila naj bi kar 44,5 odstotka glasov, kar je skoraj 24 odstotnih točk več kot na prejšnjih volitvah. Krščanskodemokratska unija (CDU) je medtem doživela velik padec in prejela le 18,5 odstotka glasov.
AfD doslej ni bila del nobene vladne koalicije v nemških zveznih deželah ali na zvezni ravni. Vse druge uveljavljene stranke namreč zavračajo sodelovanje z njo in se držijo politike tako imenovanega »požarnega zidu«, s katerim želijo skrajno desnico politično izolirati.
Siegmund in njegovi sodelavci upajo, da bodo ta zid v Saški-Anhalt obšli z osvojitvijo absolutne večine sedežev v deželnem parlamentu v Magdeburgu. Če bi jim uspelo, bi AfD postala prva skrajno desna stranka, ki bi po drugi svetovni vojni samostojno vodila eno od nemških zveznih dežel.
»Popzvezdnik« v Saški-Anhalt
V svoji deželi je Siegmund postal prava politična zvezda. Rad se fotografira s podporniki, z veseljem podpisuje avtograme in se pogosto neposredno srečuje z volivci. Nemški mediji ga opisujejo kot »presenetljivo povprečnega človeka iz majhnega mesta«.
Siegmund se je rodil oktobra 1990, tri tedne po združitvi Nemčije. Odraščal je v mestu Tangermünde, ki ima okoli 10.000 prebivalcev. Njegov oče je elektroinženir, mati pa je pred nekaj leti umrla v nesreči. Tudi njegov oče in brat sta vključena v politiko.
Iz CDU v AfD
V politiko je Siegmund vstopil zelo mlad. Pri 18 letih se je leta 2008 pridružil CDU. Kandidiral je celo za vodjo lokalne organizacije stranke, saj je želel po lastnih besedah v politiko pritegniti več mladih. Ni bil izvoljen. Leta 2014 se je nato pridružil AfD. Njegov nekdanji sodelavec pravi, da je Siegmund svoja politična stališča hitro prilagodil novi stranki.
Takrat, še pred veliko migrantsko krizo leta 2015, se je AfD predstavljala predvsem kot gospodarsko liberalna stranka, ki je nasprotovala uvedbi evra. Ko je bil Siegmund leta 2016 prvič izvoljen v deželni parlament, se je javno distanciral od »desničarskih ekstremističnih in nacionalističnih gibanj«. Preboj je doživel med pandemijo covida-19, ko je postal tiskovni predstavnik AfD za zdravstveno politiko v Saški-Anhalt.
Takrat so se po njegovih besedah nekatere stvari razjasnile. Zaradi vse večjega nezaupanja v nekatere medije in političnih institucij je ugotovil, da se »demokratični odpor splača«.
Mladi politik je obenem spretno izkoristil družbena omrežja. Z videoposnetki o domnevnem »širjenju strahu pred pandemijo« je hitro postal eden vplivnejših politikov na TikToku. Po naslednjih volitvah je prevzel vodenje poslanske skupine AfD v deželnem parlamentu.
Obdan z ljudmi z neonacistično preteklostjo
Siegmund se na zvezni ravni ni vpletal v notranje spore AfD in se je večinoma izogibal opredeljevanju do najbolj kontroverznih vprašanj. Kljub temu ga obdajajo ljudje z neonacistično preteklostjo. Nad njim visi tudi očitek o nepotizmu. Njegov oče je kot svetovalec drugega poslanca AfD prejemal okoli 100.000 evrov na leto. Kljub temu njegova priljubljenost raste.
Ena najbolj kontroverznih afer je povezana z neonacističnim srečanjem na kmetiji približno 50 kilometrov od doma Siegmundovega očeta. Udeleženci so tam nosili bakle in peli himno Hitlerjeve mladine. Kmetija je v lasti kandidata AfD na deželnih volitvah, s katerim naj bi si bil Siegmund blizu. Ko ga nemški novinarji sprašujejo o teh povezavah, odgovarja, da si mediji pogosto izmišljujejo in pretiravajo.
Za njegovim prijaznim obrazom radikalna politika
Uspeh AfD v Saški-Anhalt po pisanju Spiegla ni naključje. Siegmund in njegovi sodelavci so mesece obiskovali javne tribune in lokalne festivale ter organizirali srečanja z državljani.
Siegmund se predstavlja kot radikalen politik, vendar hkrati kot dostopen in prijazen človek. Dolgo je veljalo, da bi lahko AfD na volitve poslala skoraj kogarkoli in bi volivci kljub temu glasovali zanjo. Toda Siegmund naj bi bil drugačen. Njegova priljubljenost je resnična: politike, ki jih zagovarja, so radikalne, njegov javni nastop pa je prijazen in ljudem všečen.
Nekdanji člani prepovedane organizacije danes delajo za AfD
Posebej vprašljive so njegove povezave z nekdanjimi aktivisti organizacije Heimatstreue Deutsche Jugend (HDJ oziroma Nemška mladina, zvesta domovini), ki jo je nemško notranje ministrstvo prepovedalo leta 2009.
Organizacija je otroke vzgajala v duhu »nacionalsocialističnih borcev za svobodo«. Oblečeni so bili v uniforme, sodelovali so pri slovesnostih dviganja zastave, obraze so jim poslikavali s svastikami in jih učili rasne teorije. Po pisanju Spiegla danes za Siegmunda dela več nekdanjih aktivistov HDJ.
Med njimi je Patrick Harr, tiskovni predstavnik poslanske skupine AfD v Saški-Anhalt in Siegmundova desna roka. Drugi je Laurens Nothdurft, pravni svetovalec AfD. Tudi dva druga poslanca AfD naj bi bila nekoč člana prepovedane organizacije. Na vprašanja o njih Siegmund odgovarja, da ga dogodki izpred 20 ali 30 let ne zanimajo in da mu je vseeno, kaj o tem pišejo mediji.
Zahteva po »remigraciji« in teorija o zamenjavi prebivalstva
AfD je v kampanji veliko pozornosti namenila zaostrovanju migracijske politike. Po pisanju Spiegla želi stranka izvesti globoko preobrazbo nemške družbe, ki bi zajela tudi kulturno in izobraževalno politiko. Posledice bi lahko bile zelo obsežne, opozarjajo poznavalci. Siegmund denimo napoveduje ukinitev financiranja javnih radiotelevizij. Stranka želi uvesti »novo, domoljubno kulturno politiko« in zavrača financiranje tega, kar označuje za »protinemško umetnost in kulturo«.
AfD se zavzema tudi za bistveno večji državni nadzor nad ljudmi z migrantskim ozadjem ter za strožje razlikovanje med migranti.
Siegmund podpira tudi koncept »remigracije«, izraz, ki ga uporablja evropska skrajna desnica in s katerim zagovarja množične izgone oziroma deportacije. V skrajnejših različicah koncept vključuje tudi nemške državljane z migrantskim poreklom.
Siegmund verjame tudi v skrajno desno teorijo zarote o »zamenjavi prebivalstva«, po kateri naj bi si nekateri prizadevali nemško prebivalstvo nadomestiti z migranti.
Če bo AfD v Saški-Anhaltu res osvojila absolutno večino, bi bil to eden največjih političnih preobratov v povojni zgodovini Nemčije – in pomemben test za dolgoletni politični »požarni zid«, ki je doslej skrajni desnici preprečeval vstop v deželne in zvezne vlade.