Za Rogerjem Federerjem je verjetno najbolj naporno in čustveno obdobje, odkar je leta 2022 na Laverjevem pokalu odigral svojo poslovilno tekmo v igri dvojic z ramo ob rami z velikim tekmecem in prijateljem Rafaelom Nadalom. Ob Švicarjevem slovesu sta kot otroka jokala oba, ne le Roger, ki so ga pogosto premagale solze tako ob zmagah kot porazih in je tudi zaradi svoje čustvenosti (in ne le zaradi najbolj elegantne teniške igre) morda sedel tako globoko v srca svojih navijačev.
A še veliko več solz je 45-letni Švicar nedavno izlil med skoraj polurnim govorom ob sprejemu v Mednarodno teniško dvorano slavnih (International Tennis Hall of Fame) v ameriškem Newportu.
Jokal že zaradi žene
To čast lahko tistim, ki so v tem športu pustili največji pečat, po pravilniku podelijo šele najmanj pet let po upokojitvi, a pri Federerju, ki velja za najbolj priljubljenega teniškega igralca v zgodovini, so naredili izjemo in upoštevali, da pred poslovilno tekmo že dobro leto ni nastopil na pravem turnirju. Izjemi je botrovalo tudi dejstvo, da popularnost teniškega šampiona, ki so ga navijači med letoma 2003 in 2021 kar 19-krat zapored izbrali za najljubšega teniškega igralca na turneji, močno presega zgolj teniške okvire. Kar petkrat je namreč dobil nagrado laureus za najboljšega športnika na svetu sploh, nekoč pa so ga izbrali celo za drugega najbolj spoštovanega in zaupanja vrednega človeka na svetu za Nelsonom Mandelo.
Resnici na ljubo je začel točiti solze še pred svojim govorom, saj je pred njim na prireditvi nastopila žena Mirka, ki redko spregovori v javnosti, zadnjič menda pred 24 leti, ko sta skupaj igrala v mešanih dvojicah na Hopmanovem pokalu.
»Ko sva se spoznala na olimpijskih igrah v Sydneyju, sem imela 21 let, on pa 18, torej sem ves čas 'ta starejša ženska'. Takrat ni imel niti enega osvojenega turnirja, zato lahko rečem, da sem bila ob njem pri vseh 103 osvojenih turnirjih … A bolj kot to, kar je Roger dosegel, ko ga je gledal ves svet, občudujem to, kar je, ko ga ne gleda nihče. Je najbolj predan oče najinim otrokom. Ko sva dobila dvojčke, sem mu omenila, da ga nekaj časa ne bom spremljala na turnirjih. A je mirno rekel, da potem pač ne bo igral. Na srečo sva našla drugo rešitev in nazadnje so naju na turnirje spremljali vsi štirje otroci, on pa je vedno našel čas, da jim je bral pravljice in se igral z njimi. Je prijazen, zabaven in ljubeč mož, sin, brat in prijatelj mnogim … Hvala ti, da si bil v Sydneyju tako vztrajen, ko sva se spoznala,« je povedala nekdanja slovaška teniška igralka, ki se je zaradi ljubezni odrekla obetavni teniški karieri, a je od tenisa dobila še veliko več, kot si je lahko obetala.
»Neverjetno je sprehoditi se skozi dvorano slavnih, se potopiti v zgodovino športa. Prebrati zgodbe svojih največjih junakov in prvič zares spoznati, da imam tukaj svoje mesto. To je ena največjih časti v mojem življenju. Toliko je teniške zgodovine, loparjev, trofej, ikoničnih oblačil velikanov. Imajo kar 25.000 muzejskih eksponatov. Zdaj sem verjetno tudi jaz eden izmed njih,« se je za začetek pošalil Federer, preden se mu je prvič zatresel glas.
Ugledna družba
»Temu pravijo dvorana slavnih, a slava ni bila nikoli cilj. Moj cilj je bil preživeti življenje z nečim, kar imam rad, z ljudmi, ki imajo to radi tako kot jaz. Toliko teh ljudi je danes tukaj. Družina, prijatelji, oboževalci, ki so pripotovali sem … Pomagajte mi,« jih je zaprosil, ko so ga prvič premagale solze, prek katerih mu je brž pomagal aplavz večtisočglave množice na tribuni prestižnega teniškega kluba s travnatimi igrišči. Iz prvih vrst so ga spremljali tudi starši, otroci in drugi člani družine ter več kot 30 članov dvorane slavnih teniških legend, od Johna McEnroeja in Martine Navratilove do Stefana Edberga in Jima Couriera. Dvorana slavnih ima s Federerjem in s teniško komentatorko Mary Carillo, ki sta bila sprejeta letos, skupaj že 272 članov iz 28 držav, čeprav med njimi izrazito in malce pristransko prevladujejo Američani. Za ameriške državljane na svoji spletni strani kljub češkim koreninam štejejo tudi Martino Navratilovo in Ivana Lendla, pa tudi Moniko Seleš, ki je prve uspehe sicer dosegla kot Jugoslovanka. Med državami iz naše regije ali soseščine so bili doslej v ugledno hišo sprejeti le Hrvat Goran Ivanišević, italijanski teniški igralec Nicola Pietrangeli ter italijanski teniški novinar Gianni Clerici.
»Kakšen privilegij je biti s toliko legendami, ki sedijo tukaj. Zdaj vam lahko povem, kaj je bilo v resnici potrebno, da sem prišel v dvorano slavnih. Poglejmo številke. Ne gre za očitne statistike, kot je število osvojenih turnirjev ali število tednov na prvem mestu. Govorim o številkah, ki resnično povedo vse. Med letoma 1998 in 2022 sem v svoji karieri nosil več kot 5000 naglavnih trakov. To je več kot Borg in McEnroe skupaj. Uradna statistika sicer ne šteje naglavnih trakov, ampak sam seveda jih. Nosil sem tudi več kot 7000 parov nogavic. To je verjetno dvakrat več kot večina mojih nasprotnikov, saj sem za vsako tekmo obul po dva para nogavic hkrati. Nekoč sem bil v svojem dvoboju prvega kroga Wimbledona tako živčen, da sem nosil celo tri pare nogavic, kar sem ugotovil po tekmi,« je med drugim razkril svojo navado, s katero se je izogibal žuljem.
Solze so tenisača, ki je na prvem mestu lestvice prebil 310 tednov in osvojil 20 grand slamov (več sta jih le Novak Đoković in Nadal), spet začele premagovati, ko je našteval svoje vzornike, med katerimi je kot svojega idola iz otroštva najprej omenil Stefana Edberga, kasneje pa še Borisa Beckerja in Peta Samprasa. Omenil je tudi vse svoje teniške trenerje, med katerimi ima posebno mesto Avstralec Peter Carter, ki je z njim kot trener sodeloval od desetega leta do konca najstniških let, ko je postal najboljši mladinec na svetu. Prav on ga je spodbujal, da je dvoročni bekend zamenjal s svojim znamenitim enoročnim. »Koliko je sploh še teh, ki ga igrajo z eno roko,« je navzoče na prireditvi povprašal Roger in dvignil palec zanje, ker vztrajajo pri tej izumirajoči veščini.
Vpliv trenerjev in staršev
Čeprav tega Federer tokrat ni razlagal, je znano, da je kot najstnik rad metal loparje po igrišču, in prav Carter ga je dolgo zaman prepričeval, naj se vede lepše. To je upošteval šele po njegovi smrti v avtomobilski nesreči v Južni Afriki, kamor je za medene tedne odpotoval na priporočilo Rogerja, čigar starši so se spoznali v tej deželi. »Ob Petrovi smrti sem se prvič zavedel, da porazi niso najhujša stvar na svetu, in sklenil, da se vedem, kot je želel Peter. Prej sem veliko preklinjal in metal loparje. A potem sem spoznal, da nočem, da se me spominjajo kot idiota na igrišču,« je v avtobiografiji že pred leti razkril Federer. S spremenjenim vedenjem je pri 21 letih osvojil prvi ATP-turnir, drugo je zgodovina. Ko je kasneje nastopal na avstralskem grand slamu, je v ložo vselej povabil Petrove starše.
V govoru, ki ga je ničkolikokrat prekinil zaradi brisanja solz (vmes je še pozval občinstvo, da mu prinesejo kak robček in sončna očala, ter se opravičil, ker je precej zmočil mikrofon), se je posebej zahvalil očetu, ker mu je prepovedal, da med njunim igranjem uporablja lob. »Tudi zato sem igral bolj napadalno,« je pripomnil Federer, ki je hvaležen staršem, da so ga že kmalu seznanili s tenisom. »Ko zaprem oči in pomislim na šport, ki ga imam tako rad, pogosto vidim prizor, ko sem bil pri 13 letih pobiralec žog na turnirju v Baslu. Nikoli ne bom pozabil vznemirjenja, ko sem stal tako blizu igralcem, jim podajal žoge in brisačo, jih gledal, kako se potijo in borijo. Ni bilo lahko pobirati žogic, zato bi se rad zahvalil vsakemu pobiralcu žog, ki je kdaj stal na mojih tekmah. Bil sem kot oni. A pri 13 letih sem bil v tenis zaljubljen že celo desetletje, saj mi pravijo, da sem očetov leseni lopar prijel v roke že pri treh letih,« se je znova raznežil govornik, ki je zdaj eden najbogatejših športnikov na svetu. Kljub silnemu bogastvu, ki mu ga je prinesla predvsem izredna privlačnost za sponzorje, nikoli ni bil vzgajan v materialnem duhu, o čemer po svoje priča še ena njegova zgodba iz mladosti. V enem njegovih prvih intervjujev v švicarskem tisku so namreč zapisali, da si želi s prvim večjim teniškim zaslužkom kupiti mercedes, mamo pa je ta materialna želja tako presenetila, da je od novinarja zahtevala posnetek pogovora. Izkazalo se je, da si je v resnici zaželel le »več cedejev« (v nemščini »mehr CDs«).
»Bilo je neverjetno potovanje. Mednarodna teniška dvorana slavnih mi ponuja odlično priložnost, da se ozrem nazaj, pa tudi naprej. Kot lahko vidite, še vedno pišem svoje ljubezensko pismo tenisu. Obdobje mojega igranja je končano, a tenis bo vedno stal na presečišču vsega, kar je zame najpomembnejše,« se je do konca svojega doslej najdaljšega govora le prebil Federer, ki so mu dva dni kasneje na osrednjem stadionu US Opna izročili še posebni prstan, ki pripada sprejetim v teniško dvorano slavnih.
