Slovenci smo narod, katerega klasična literatura temelji na trpljenju, zgodovina na večstoletni podrejenosti večjim imperijem, nacionalni ponos pa na skoraj patološki skromnosti. Ali pač? Ob pogledu na Luko Dončića, ki se v ligi NBA z nasmeškom norčuje iz ameriških superzvezdnikov, ali Tadeja Pogačarja, ki na Elizejskih poljanah slavi z nonšalantnostjo rock zvezdnika, se zastavlja vprašanje: je slovenski kompleks manjvrednosti končno mrtev?
Dolga desetletja je bila slovenska identiteta neločljivo povezana s konceptom majhnosti. »Smo pač majhni,« je bil naš univerzalni izgovor za vsak geopolitični neuspeh, vsak gospodarski zastoj in vsak poraz na mednarodnem parketu. Arhetip Cankarjevega hlapca Jerneja, ki išče pravico, toda vedno znova dobi samo udarce, je bil globoko zakodiran v naš nacionalni DNK. Preživeli smo tako, da nismo izstopali. Biti Slovenec je pomenilo skloniti glavo, pridno delati in ne pričakovati preveč.
In nato so prišli oni. Generacija športnikov, ki ji ni nihče povedal, da morajo biti skromni.
Statistika, ki uničuje stereotipe
Z dobra dva milijona prebivalcev je naša država na globalnem športnem zemljevidu statistična napaka. Možnost, da država, ki bi demografsko komaj napolnila predmestje Pariza ali New Yorka, hkrati dominira v kolesarstvu (Pogačar, Roglič), športnem plezanju (Garnbret) in pošilja enega najboljših igralcev generacije v ameriško ligo NBA (Dončić), je z vidika verjetnosti absurdna.
Toda še bolj absurdno (in pomembno) od samih medalj je to, kako ti športniki zmagujejo. Ne zmagujejo več zgolj z garaštvom in trpljenjem v tišini. Zmagujejo z drznostjo, igrivostjo in tisto zdravo mero arogance, ki je Slovenci pri sebi nismo nikoli znali ali smeli tolerirati.
Slovenski športni psihologi fenomen pojasnjujejo z rušenjem nacionalne miselnosti povprečja. Slovenska družba namreč hitro kaznuje tiste, ki izstopajo, a športnikom dopušča izjemo.
Izjemni košarkar Goran Dragić je nekoč rekel: »Pokazali smo, da ni pomembno, kako velika je država. Imamo majhno državo, ampak veliko srce.«
Od važno je sodelovati do zmag
Starejše generacije slovenskih navijačev se še spomnijo časov, ko je bil preboj iz kvalifikacij ali uvrstitev med najboljših deset razlog za nacionalno slavje. Geslo važno je sodelovati in iskanje moralnih zmagovalcev po tesnih porazih sta bila simptoma naroda, ki globoko v sebi ni verjel, da si zasluži vrh.
Nova generacija športnikov je ta sindrom razbila na prafaktorje. Ko Luka Dončić stopi na parket, ne razmišlja o tem, da prihaja iz male države v Srednji Evropi. Ko Janja Garnbret stopi pod steno, je njen edini cilj absolutna dominacija. Njihova drža mladim Slovencem sporoča nekaj radikalnega — odličnost ni rezervirana za velike narode.
Če parafraziramo misli mnogih strokovnjakov: športniki so naši novi heroji, ki nam kažejo, da za uspeh ni treba biti velik, ampak drzen in povezan. Postali so naš najmočnejši izvozni artikel, ne samo v smislu športa, ampak predvsem v smislu samozavesti. Učijo nas, da se nam ni treba več opravičevati, ker smo majhni.
Kaj torej danes pomeni biti Slovenec?
Vpliv Pogačarja, Dončića in ostalih zvezdnikov presega športne arene. Prenaša se v start-up kulturo, v visokotehnološka podjetja, umetnost in znanost. Mladi slovenski podjetniki in ustvarjalci, ki danes prodirajo na tuje trge, s seboj ne nosijo več bremena Cankarjevega hlapca. Opremljeni so z novo mentaliteto. Morda prihajamo iz dvomilijonske države, toda naša ambicija ni nič manjša od ambicije nekoga iz Silicijeve doline ali Londona.
Biti Slovenec danes pomeni živeti v po svoje osupljivem protislovju. Pomeni imeti majhno, intimno državo, kjer se res vsi poznamo, vendar hkrati gojiti globalne, brezmejne ambicije. Pogačar-Dončić efekt ali, lepše, učinek je Sloveniji prinesel tisto, česar nam ni uspelo doseči z nobeno politično deklaracijo ali gospodarsko reformo. Končno smo dobili dovoljenje, da smo ponosni brez občutka krivde.
Slovenski kompleks manjvrednosti morda ni bil utišan čez noč, vendar s prav vsakim Dončićevim košem v zadnji sekundi in vsakim Pogačarjevim napadom na najtežjem vzponu, narod raste. Majhnost je ostala le geografsko dejstvo. Psihološko pa smo Slovenci danes velikani.
***
Članek je del serije z naslovom Kaj pomeni biti Slovenec v 21. stoletju. Doslej v seriji:
- Kaj danes pomeni biti Slovenec: o pregovorni pridnosti, ki je postala past
- Zakaj je slovenščina najbolj romantičen jezik na svetu? Skrivnost je v eni sami besedi
- Mit o slovenskem vikendu: je pravi Slovenec lahko tudi tisti, ki ne gre na Triglav?
- Zakaj je goveja juha redka stvar, ki danes še drži skupaj slovenske družine
