V starosti 78 let se je te dni poslovila Martha Lillard, zadnja Američanka, ki je po preboleli otroški paralizi za dihanje uporabljala posebno napravo, znano kot »železna pljuča«. Njena sestra Cindy McVey je za tiskovno agencijo AP potrdila, da je Lillardova umrla v Oklahomi, s čimer se je končalo več kot sedem desetletij dolgo obdobje, ki ga je zaznamoval nevsakdanji boj za preživetje.
Lillardova je zbolela leta 1953, devet dni po svojem petem rojstnem dnevu. Diagnoza poliomielitisa je takrat pomenila skorajšnjo smrtno obsodbo, saj virus napade živčni sistem in povzroči ohromelost dihalnih mišic. Zdravniki so deklici napovedovali, da ne bo dočakala dvajsetega leta. Rešitev je prinesel 600-kilogramski kovinski valj, razvit v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki s pomočjo podtlaka širi in krči bolnikova pljuča.
Kovinski oklep
Kljub temu da je sodobna medicina kasneje razvila lahke in napredne ventilatorje, je Lillardova do konca življenja prisegala na svoj »kovinski oklep«. Kot je večkrat poudarila sama, je bil to zanjo najbolj učinkovit in udoben način dihanja, na katerega se je povsem navadila.
Njeno življenje pa ni bilo omejeno samo na stene spalnice. S pomočjo posebne dihalne terapije je pridobila sposobnost, da je krajši čas dihala samostojno. To ji je omogočilo obiskovanje šole, potovanja z določenimi prilagoditvami – starši so težki aparat s seboj prevažali v prikolici – in kasneje celo samostojno življenje ter kuhanje.
Njena osebna zgodba je vključevala tudi izjemne preizkušnje in nepričakovano ljubezen. Prek spleta je spoznala Egipčana Baheja Salha. Po dveh desetletjih virtualnega prijateljstva in pogovorov je Salh končno prejel ameriški vizum, se preselil k njej, par pa se je februarja letos tudi poročil.
Izpadi elektrike
Lillardova je v svojem življenju preživela več kritičnih izpadov električnega omrežja, ki so neposredno ogrozili delovanje aparata. Med ledeno nevihto v Oklahomi na začetku tisočletja je ostala ujeta v napravi brez zasilnega napajanja, med lanskim tornadom pa jo je pred zadušitvijo rešil soprog, ki ji je nudil umetno dihanje do prihoda reševalcev.
Po dveh prebolenih okužbah z virusom covid-19 so njena pljuča dokončno oslabela, zaradi česar je zadnji dve leti preživela skoraj neprekinjeno znotraj naprave.
Kljub fizičnim omejitvam je ostala aktivna. Pisala je poezijo, sodelovala pri društvih za zaščito živali in celo sama sestavila svojo osmrtnico. Največji izziv njenih zadnjih let pa je bilo iskanje rezervnih delov za tehnološko zastarelo napravo, saj proizvajalci že desetletja ne zagotavljajo več servisa.
Z njeno smrtjo se torej končuje tudi zanimivo poglavje v zgodovini medicine, saj so »železna pljuča« z odkritjem cepiva proti poliomielitisu v petdesetih letih prejšnjega stoletja postala del preteklosti.
