Danes na morje preprosto gremo. Vržemo brisačo v avto, preverimo zastoje na avtocesti in že čez nekaj ur vdihavamo slan zrak. A ni bilo vedno tako. Kot je v svoji knjigi slikovito zapisal pisatelj Mate Dolenc – in na kar nas na začetku popotovanja skozi razstavo z naslovom Gremo na morje! v Mestnem muzeju Ljubljana spomni njena soavtorica Ana Pokrajac Iskra –, smo včasih na morje potovali. Ta na videz majhna jezikovna razlika v sebi skriva celotno zgodovino našega odnosa do morskih počitnic, zgodovino, ki sega daleč nazaj v čas, ko Slovenci o namakanju v slani vodi nismo niti sanjali.
Zgodba o počitnicah na morju se namreč ne začne pri nas, temveč na meglenem in hladnem severu. Angleži so bili tisti, ki so sredi 19. stoletja prvi začeli zahajati na morsko obalo z namenom oddiha. Kar se je začelo kot aristokratska modna muha in iskanje zdravilnih učinkov – zdravniki so namreč obljubljali, da je morski zrak ne le dobrodejen, temveč naravnost nujen za ohranjanje zdravja modernega človeka –, je hitro preraslo okvire visoke družbe. Trend se je razširil v Francijo in postopoma omogočil dostop do morja tudi delavskemu razredu.
V naših krajih so se vrata do morja simbolično in dobesedno odprla leta 1857, ko je bila dograjena železniška proga, ki je Dunaj prek Ljubljane povezala s Trstom. A kljub temu so bili prvi turisti na tedanji »avstrijski rivieri«, v letoviškem Portorožu, pretežno premožni Dunajčani, Čehi in avstrijski aristokrati. Portorož se je v zadnji četrtini 19. stoletja začel razvijati kot zdravilišče (kurort), nekakšen obmorski ekvivalent termam. Ljubljančani in ostali Slovenci pa so obmorska letovišča začeli sramežljivo odkrivati šele v desetletjih med obema svetovnima vojnama.
Ujeti spomini v zbirki
Prav to fascinantno pot od ekskluzivnega zdraviliškega turizma do množičnega povojnega fenomena raziskuje razstava Gremo na morje!. Postavitev, ki bo na ogled do 20. septembra, je nastala nekoliko spontano. Kot pojasnjuje soavtorica Ana Pokrajac Iskra, ki je razstavo zasnovala skupaj s kustosinjo Barbaro Savenc, so imeli v muzeju prost poletni termin. Ideja, da bi naredili nekaj sproščujočega na temo morja, se je hitro izkazala za zadetek v polno. Združili sta moči, pregledali bogate muzejske zbirke in kronološko sestavili pripoved, ki obiskovalca popelje skozi čas.
Najstarejši in morda najbolj presenetljiv predmet na razstavi sploh ni neposredno povezan s turizmom. Gre za fresko iz dvorca Zalog pri Moravčah iz leta 1725, delo slikarja Franca Jelovška. Prikazuje Pozejdona, boga morja. Ta mogočna podoba ladje in vladarja globin nas opozarja na čas, ko je morje predstavljalo predvsem neukrotljivo naravno silo; element, ki so se mu ljudje priporočali za varno plovbo, ne pa prostor za prosti čas.
Razstava nas nato vodi mimo predmetov, ki pričajo o prvih stikih z morjem doma. V oči pade neoklasicistični stol iz zadnje četrtine 19. stoletja. Obiskovalci se pogosto začudijo, kaj počne med morskimi motivi, a odgovor se skriva v njegovi notranjosti – polnjen je namreč z morsko travo, kar je bil takrat priljubljen in dostopen material, preden ga je zamenjala pena. Pozornost pritegne tudi popotniški kovček iz tridesetih let prejšnjega stoletja, prekrit z nalepkami hotelov, v katerih je bival njegov premožni lastnik. To so bili časi, ko so si potovanja lahko privoščili le redki, tisti, ki so ostali doma, pa so potovali z listanjem po albumih razglednic, kakršen je razstavljeni album znanega ljubljanskega kavarnarja Frana Krapeža.
Podobe morja skozi oči umetnikov
Ker sta obe avtorici razstave umetnostni zgodovinarki, sta posebno pozornost namenili likovnim delom. Izbor slik slovenskih avtorjev nam kaže, kako so naši slikarji doživljali obalo. Najstarejša med njimi je slika Saše Šantla iz leta 1907, ki prikazuje vetrno črpalko na semedelskih solinah. Delo, ki je bilo za mestno zbirko kupljeno v času legendarnega župana Ivana Hribarja, nosi tudi grenak zgodovinski spomin – le pet let po nastanku slike je hudo neurje soline tako močno razdejalo, da so jih opustili in jih danes ni več.
Večino morskih motivov so seveda ustvarili slikarji, rojeni v primorju, ki so z morjem živeli. Med njimi izstopa Albert Sirk, ki velja za edinega pravega slovenskega marinista. Njegova zgodba je tragična: rojen je bil pri Trstu, a je moral zaradi političnih razmer deset let po prvi svetovni vojni kot begunec oditi na Štajersko. Svoje čudovite jadrnice in morske prizore je tako začel slikati šele v notranjosti države – iz čistega, bolečega spomina na dom, ki ga ni več videl. Naslednji je Lojze Spacal, Tržačan, čigar poetična slika Pesem morja ponuja spokojen in miren pogled na čolne, morje pa skorajda lahko slišimo. Zoran Mušič pa nas s sliko Sardine opomni na eksistencialni vidik – morje nam daje hrano, ribice na sliki pa so še tako sveže, da se zdi, kot bi ravnokar migetale v zaboju. Kot poudarja avtorica, morje daje hrano, predvsem pa sol, brez katere je življenje preprosto brez okusa.
Zanimiv je tudi pogled na sliko Slavka Koresa, ki prikazuje piransko veduto iz leta 1957. Na njej niso v ospredju zgolj arhitektura ali čolni, temveč ljudje. Žanrski prizor prikazuje tisto, kar se je ohranilo do danes: večerni sprehod po rivi, ko so se ljudje po večerji lepo oblekli, šli na svež zrak in, kar ni zanemarljivo, se šli pokazat mimoidočim. Tudi slika Mire Cetin Deviška terasa z mirnim morjem in praznimi stoli obiskovalca kar vabi, naj se sam postavi v sliko in užije trenutek miru.
Od večernih toalet do lasteksa
Razstava natančno dokumentira, kako so se z razvojem turizma spreminjale navade in moda. Vidimo lahko večerno plesno obleko iz 70. let 20. stoletja iz zapuščine družine Bahovec, premožne lekarniške družine, ki je že med vojnama letovala v Opatiji in Crikvenici. Spomini, ki jih je v muzeju pred leti spisala študijska skupina, ki je govorila o počitnicah v preteklosti, razkrivajo takratni ritem: dopoldansko kopanje, popoldanski počitek, sladoled z otroki in obvezni večerni plesi na hotelskih terasah z živo glasbo konec tedna, ko so se družinam pridružili še očetje.
Prava zvezda muzejske vitrine je osebna zapuščina Zlate Hribar, hčerke župana Ivana Hribarja. Njen premišljeno zasnovan dopustniški komplet, ki vključuje kopalno ogrinjalo, podlogo z makovimi cvetovi in prilegajočo se oranžno torbo za na plažo, priča o modi tistega časa. Hkrati opazujemo tehnološki napredek pri kopalkah. Predstavljene so moške kopalke iz 30. let iz lasteksa. Ta nov, revolucionarni material, ki se je hitro sušil in bil udobnejši za nošenje, je postopoma izpodrinil težke in neudobne volnene ali bombažne kopalne obleke.
Pojavijo se tudi predmeti, ki se nam zdijo danes samoumevni. Razstavljene so prve plastične japonke, ki jih je bilo mogoče kupiti pri nas – preprost kos obutve, ki ga danes neopazno kupujemo v vsakem supermarketu, takrat pa je predstavljal inovacijo. Za otroke so tu prve peščene kanglice in plavutke, za domove tistih, ki so želeli morje prinesti v Ljubljano, pa drobni predmeti: manšetni gumb z ročno naslikanimi jadrnicami in obroči za prtiče, pa motivi galebov, sider in vrvi, ki so kot okras krasili meščanske salone.
Zlata doba sindikalnega turizma
Če je bilo morje pred drugo svetovno vojno rezervirano za premožnejše sloje in redke srečneže, se je slika po njej radikalno spremenila. V Jugoslaviji je z uveljavitvijo modernega načina življenja in predvsem s splošno pravico do plačanega letnega dopusta zaživel sindikalni turizem. Takrat je tudi slovenski narod začel množično zahajati na jadransko obalo. Za številne delavce je bil to trenutek, ko so sploh prvič v življenju videli morje in v njem zaplavali.
Obdobje sindikalnega turizma vzbuja globoko nostalgijo. To je bil čas delavskih počitniških domov, sindikalnih prikolic in prvih množičnih kampov. Kot se slikovito spominjajo sodobniki, so bile razmere pogosto preproste, celo asketske. Ljudje so se znali pritoževati nad skupnimi stranišči in preprostimi posteljami, a v isti sapi so vedno znova pohvalili odlično in obilno hrano v menzah in jedilnicah. Te velike terase pred domovi so postale središče družabnega življenja; zjutraj so tam pili kavo, čez dan kartali in se družili, zvečer pa so se odvijali nepozabni plesi.
Na razstavi so na ogled izposojene fotografije iz zasebnih družinskih albumov, ki prikazujejo tiste klasične poletne migracije: znameniti avtomobil fičko, napolnjen do zadnjega kotička s prtljago, zračnimi blazinami … Brez klimatskih naprav in brez današnjega udobja, a s širokimi nasmeški in neizmernim pričakovanjem morja. Pomoli so bili takrat še leseni in naravni, obala pa polna ribiških mrež in drobnih čolničkov, preden so prostor prevzeli ogromne jadrnice in sodobni kompleksi.
Davek sodobnega udobja
A razstava Gremo na morje! ne ostaja zgolj v romantični preteklosti. Njen zaključek je sodoben in kritičen. Medtem ko so naši predniki in starši na plažo odšli z eno samo brisačo in morda kremo za sončenje v tubi, smo današnji turisti postali obsedeni z udobjem. S seboj vlečemo plastične ležalnike, hladilne torbe, kozarce, slamice in nešteto pripomočkov, ki prepogosto končajo v morju.
Ta okoljski vidik je na razstavi zastopan s kratkim filmom restavratorke in umetnice Katarine Toman Kracina. Na otoku Susak je iz pobranih plastičnih vrečk in odpadkov, ki so onesnaževali obalo, naredila prejo in iz nje skvačkala torbo. Njen projekt je tiho, a močno opozorilo o tem, kaj počnemo našemu morju. Plastika ne škoduje le živalim in rastlinam, ampak na koncu prek prehranjevalne verige pristane tudi na naših krožnikih.
Kljub temu pa v zbirki ne manjka kanček humorja, ki nas vrne k bistvu poletnih dni. Kot poudari avtorica ob koncu našega ogleda, so v muzeju ugotovili, da v svojih obsežnih zbirkah nimajo shranjene niti ene same prave kopalne brisače. Zato so na razstavo uvrstili sodobno sliko slikarja Vladimirja Lebna z angleškim naslovom Holiday Romeo – ki prikazuje galeba v vsej njegovi počitniški predrznosti.
Mestni muzej Ljubljana nam tako z majhno, a izjemno premišljeno in bogato postavitvijo ponuja lekcijo iz zgodovine, hkrati pa nas opominja, zakaj imamo morje tako zelo radi. Ne glede na to, ali na morje potujemo s starim fičkom ali se tja zapeljemo po sodobni avtocesti, ostaja morje sinonim za svobodo, odmik od vsakdana in brezskrbnost. In ko bomo naslednjič stali na plaži in zrli v modrino, se morda spomnimo na kopalke iz lasteksa, na sliko uničenih solin in na sindikalno menzo – in poskrbimo, da bo to morje ostalo lepo tudi za tiste, ki bodo tja pripotovali za nami.
