»Komentatorji v principu uporabljajo dva žargona. Vojaškega in stereotipnega s kopico floskul. Vojaški žargon govori o granitni in neprebojni obrambi, stiskanju obroča, bombardiranju gola, zahajanja v nevarnost, igranju bunkerja, pomanjkanju dinamita, moči, energije in eksplozivnosti. Floskul pa je toliko, da bi jih lahko našteval v nedogled. Najpogostejše prazne oznake so: kažejo svoje zobe, pletejo mrežo okoli njih, ni popravnega izpita, led je prebit, namazani so z vsemi žavbami, iz te moke ne bo kruha, če se po jutru dan pozna, dobro se kosajo, vrag je odnesel šalo …« nam je nekaj svojih vtisov o komentatorjih letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva razkril Leon Magdalenc, Dnevnikov kolumnist in strokovnjak za medije in nastopanje.
Trije tipi komentatorjev
»Komentiranje se dogaja v stilu, da se vsak spozna na nogomet. Absolutno preveč besed in premalo uvida v razmerja na terenu. Neverjetno število podatkov na kupu in slaba ocena stanja na igrišču. Nacionalka je v primerjavi s komercialno TV Arena Sport lep primer, kako je spremljanje tekem le služba. V grobem se reporterji delijo v tri skupine. V prvi so navijači. Ker tokrat nimamo na mundialu svoje ekipe, se navijaška nota težko prepozna, gre bolj za osebne simpatije. V drugi so vsi z nacionalke, ker pač morajo opraviti svojo službo. Po pravilu dolgočasni in dolgovezni. V tretji skupini so vsi, ki gojijo ljubezen do nogometa. Med njimi je zame osebno Dani Bavec iz komercialne Arene Sport TV daleč najboljši. Tako v studiu, ko vodi pogovore, kot takrat, ko spremlja tekmo iz komentatorske kabine,« še pove Magdalenc, ki so mu med spremljanjem letošnjega prvenstva v ZDA, Kanadi in Mehiki padle v oči tudi številne podrobnosti zunaj komentatorskih kabin.
»Nogomet je velik posel, zato so ga Američani spremenili v šport s štirimi polčasi. Prekinitev za osvežitev je v bistvu prekinitev za reklamna sporočila. Reklamna sporočila diktirajo vse elemente spremljanja tekme. V premoru ob polčasu so tako na komercialni postaji tri četrtine časa vrteli reklame in le nekaj minut posvetili gostom v studiu za komentiranje. Če je po eni strani nogomet največja postranska stvar na svetu, je po drugi strani tudi najbolj pokvarjen šport. Letošnji mundial je skozi sodniške presoje pokazal, da so sodniki na strani velikih in vplivnih. Tako opevani VAR-sistem je regulator interesov in nepravičen. Lahko se ga uporabi ali ne. In tudi ko se ga uporabi, se lahko zmanipulira gledalčev pogled. Na svoji koži so to doživeli sosedje Hrvati z dosojeno enajstmetrovko in razveljavljenim golom. Zame je VAR – video assistance robbery, skratka, video pomoč za krajo,« ugotavlja Magdalenc, ki je sicer že pred leti pronicljivo pojasnil naš odnos do komentatorjev.
»Športni komentatorji so kazen božja – ali pa božje darilo. Zakaj kazen božja? Ker gre mnogokrat za komentatorje, ki si tega imena ne zaslužijo. Preprosto zato, ker so le glas v ozadju, ki trosi neumnosti ali pa leporeči v neki izmišljeni knjižni slovenščini. Ena gora besed brez duha, predvsem pa brez čustev. Komentator, ki nima strasti, je kot Googlov prevajalnik … Zakaj pa božje darilo? Ker so primeren objekt in subjekt naše jeze. Na račun komentatorjev lahko na glas izrečemo vse in s tem v bistvu damo vedeti, da smo nad njimi. Namesto da mečemo gnile paradižnike v zaslone, si pripovedujemo največje kikse in nebuloze, ki jih komentatorji izrekajo. Potem nam je laže, še posebno če naši izgubijo,« je že pred dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma zdravilno plat komentatorjev razložil naš sogovornik. Ko naši ne igrajo in se nam ni treba tako jeziti, lahko po njegovem mnenju mirno gledamo tekmo tudi brez glasu.
Manjka mentorjev in branja
Rado Časl, nekdanji radijski in televizijski voditelj, poleg kritičnosti najde tudi nekaj razumevanja za športne komentatorje, nad katerimi se nogometni navijači sicer pritožujemo podobno radi kot nad selektorji. »Neposredni prenos je vendarle najtežja zvrst v elektronskih medijih, saj je treba v istem hipu, ko se nekaj dogaja, skušati to predstaviti gledalcem in poslušalcem. In to v čim lepšem maternem jeziku, ki ga je zato seveda treba obvladati. Prav tu tiči glavni problem današnjih komentatorjev. Zelo jim manjka besednega zaklada, saj dandanes skoraj nihče ne bere več leposlovja. Povrh imajo mnogi težave z izgovarjavo, drugi sploh nimajo primernega glasu ali nosljajo, tretji se ves čas, tudi če se nič ne dogaja, derejo kot jesiharji,« že dolgo opaža Časl, ki pozdravlja, da so na naši nacionalki letos zaradi obilice tekem poiskali nekaj komentatorjev tudi zunaj svojega uredništva. »Čeprav so s tem na športnem uredništvu priznali, da jim manjka dobrih komentatorjev, so Dejan Obrez, Marko Cirman in še kdo dobrodošla pridobitev, saj o nogometu dovolj vedo, vseeno pa ne govorijo preveč ali pretirano povzdignejo glasu. Slednje še vedno počne Urban Lavrenčič, ki tudi na manj pomembnih tekmah ob golu vpije, kot bi se podrl svet. V studiu pred tekmo in po njej se mora Sašo Jerković odločiti, ali je športni komentator ali zabavljač, saj pogosto zaide v neslan humor. Sicer pa niso za vse krivi v športnem uredništvu, saj je vse povezano z večnim pomanjkanjem denarja, zaradi česar si ne privoščijo mentorjev za primerno uvajanje v športno komentiranje,« ugotavlja Časl, ki se spominja, da so v njegovih časih v službi imeli posebno tablo, na katero je vsak lahko zapisal kakšno pripombo. »Denimo, da sem napačno prebral kakšno ime. Takoj sem se zapodil preverjat in se pravilno izgovarjavo naučil za vselej. Zdaj pa se zdi, da si osebnih kritik, ki edine zaležejo, nihče več ne jemlje k srcu, če sploh pridejo do njega,« se spominja lastnik nekoč zelo prepoznavnega glasu.
Sicer pa je najbrž najbolje, če poslušanje naših komentatorjev slovenski TV-gledalci bolj kot za jezo izkoristimo za to, da še malce osvežimo zbirko nepozabnih kiksov. Prav prebiranje tovrstnih cvetk je čez čas, ko se jeza ali razočaranje ob porazih že poležeta, lahko izvrstno zdravilo za glavobole, ki nam jih v najbolj napetih trenutkih radi povzročajo taki in drugačni mojstri z mikrofonom in slušalkami. Svojevrstna tolažba je lahko tudi dejstvo, da so do svojih športnih komentatorjev praviloma precej kritični tudi drugod po svetu. Znani ameriški golfist Sam Snead je nekoč izjavil: »Najprej sem želel biti politični karikaturist, saj jim je treba vsak dan priti na dan le z eno idejo. Potem sem pomislil, da je bolje biti športni novinar. Njim ni treba imeti nobene ideje.«
Največkrat citirajo Stareta
Sodeč po internetu je med slovenskimi komentatorji za največ zapomnljivih citatov, slikovitih primerjav in namernih ali nenamernih pomot poskrbel že upokojeni strokovnjak za atletiko, hokej, smučarske skoke in nogomet, sicer pa zdravnik Andrej Stare. Denimo: »Danes ne bom ocenjeval zelo slabih sodnikov.« Ali pa: »Priložnost, udarec in 1:0! Ne, ne, ofsajd, ne bo gola. Ofsajd, je pokazal stranski sodnik. Poglejmo še enkrat … A, ne, žoga mimo gola, joj, joj. Pa imam čisto nova očala.« Pa tole (ob preigravanju Ronalda): »Položil ga je na hrbet kot dojenčka na nočno posodico.« In še: »In Grk kotom.« Ter za konec: »Do konca je še točno približno pet minut.«
Posebno pozornost si je prislužil tudi Ivo Milovanovič, saj mu je neki potrpežljivi »oboževalec« posvetil posebno spletno stran, na kateri je zbiral in objavljal vse njegove cvetke, a je medtem že ugasnil stran. Še vedno pa ostajajo v spominu njegove ugotovitve, da je »rezultat ena proti ena, a bi glede na prikazano lahko bilo tudi obratno«, ali pa da »maser neusmiljeno pomaga poškodovanemu igralcu«.
Proti koncu svoje kariere je naš legendarni komentator, ki se je ob mnogih napakah tudi nekaj naučil, razveselil gledalce z izjavo: »Zdaj smo se nekako že naučili, da držimo jezik za zobmi prav do zadnjega sodnikovega žvižga.«
