Ko je tedanji predsednik predsedstva SFRJ Lazar Mojsov na zagrebškem stadionu Maksimir uradno odprl poletno univerzijado leta 1987, so se v hrvaški prestolnici začele 14. svetovne študentske športne igre, ki so potekale med 8. in 19. julijem. Študentsko prisego je prebral nogometaš Ivan Karpović, športno baklo pa je prižgal legendarni košarkar Dražen Petrović.
Uradni slogan iger se je glasil Svet mladih za svet miru!, uradna maskota pa je bila veverica Zagi animatorja in oblikovalca Nedeljka Dragića, ki je postala eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta. Nastopilo je 6423 mladih športnikov iz več kot 120 držav, ki so se pomerili v dvanajstih različnih športih. Gostiteljica univerzijade je bila takratna Socialistična republika Hrvaška v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Investicije v infrastrukturo
Obsežen športni dogodek je precej preobrazil zagrebško športno in mestno infrastrukturo, saj je za sabo potegnil ogromne investicije. Če jih izpostavimo samo nekaj, je med njimi Športni park Mladost. Gre za popolnoma prenovljen kompleks ob reki Savi, ki premore odprte in zaprte bazene. Obnovljen je bil tudi športni center Šalata, medtem ko je nekdanjo Dvorano Cibona nadomestil Košarkarski center Dražen Petrović, kjer je na mestu nekdanje Dvorane Cibona zrasla nova večnamenska športna dvorana. Univerzijada je sledi pustila tudi v okolici mesta, na zamočvirjenem območju ob Savi, kjer so posodobili Jarun in ga preuredili v sodobno športno-rekreacijsko središče z veslaško stezo.
Že omenjeno glavno prizorišče otvoritve in atletskih tekmovanj, stadion Maksimir, je ravno tako doživel korenito prenovo. Študentski naselji Stjepan Radić (Sava) in Cvjetno naselje so tudi obnovili in razširili, saj so tam namestili gostujoče športnike. Sveže popleskane so zasijale še fasade v strogem središču mesta, zgradili ali prenovili so številne kulturne objekte in hotele, med drugim hotel Dubrovnik, ter uredili prometne povezave, ulice in številne mestne površine. Lahko bi rekli, da je univerzijada konec osemdesetih let precej modernizirala Zagreb, takrat vzpostavljeno infrastrukturo pa Zagrebčani in drugi uporabljajo še danes.
Med zanimivosti sodi podatek, da se je v času univerzijade, natančneje 11. julija 1987, v Zagrebu rodil Matej Gašpar, ki so ga Združeni narodi simbolično razglasili za 5-milijardnega prebivalca Zemlje.
Jugoslavija v osemdesetih letih
Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980, torej sedem let pred zagrebško univerzijado, je Jugoslavija vstopila v obdobje velikih težav. Državo sta pestili velika gospodarska kriza in hiperinflacija, brezposelnost je naraščala, naraščala so tudi nacionalistična trenja znotraj republik SFRJ. Kljub temu so tujini hoteli pokazati, da je Jugoslavija uspešna in povezovalna država, da je nad blokovsko delitvijo hladne vojne, torej nevtralna država med vzhodom in zahodom, da je vodilna članica gibanja neuvrščenih ter zagovornica miru in razoroževanja. Vendar pa je bila univerzijada leta 1987 le eden zadnjih odvodov idealizirane podobe socialistične federacije. Je pa bila Jugoslavija še zmeraj posebej ponosna na svoje športnike in športne dogodke. Podobno je bilo z zimskimi olimpijskimi igrami leta 1984, s katerimi so se postavili pred svetom, medtem ko je SFRJ že brzela proti svojemu neizpodbitnemu koncu.
Res je univerzijada povezala med sabo športnike iz ZDA, Sovjetske zveze, Kitajske, različnih evropskih držav, držav tretjega sveta in res so v isti reprezentanci tekmovali slovenski, hrvaški, srbski, bosanski in makedonski športniki, kar je bilo že kmalu nemogoče. Dejansko so mladi športniki z obeh strani železne zavese ter povezani tudi znotraj republik in nacij tedanje Jugoslavije tekmovali na istem prizorišču, neobremenjeni z nacionalizmom, politiko in ideologijami.
Mladi Dražen Petrović
Že omenjen košarkar Dražen Petrović je imel na univerzijadi posebno mesto. Ko je prižgal otvoritveni plamen, je bil star komaj 22 let in še ni bil svetovna zvezda. Je pa že predstavljal novo generacijo jugoslovanskega športa: deloval je izjemno samozavestno in ni se omejil na takratne državne meje. No, vsaj v športu in kulturi tudi v SFRJ ni bilo nekaj neobičajnega, če so športniki in umetniki brez večjih težav lahko potovali in nastopali po svetu.
Le dve leti po zaključku univerzijade, leta 1989, se je politična kriza v SFRJ tako močno zaostrila, da je leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije sledil razpad Jugoslavije, s čimer se je začela bratomorna vojna na Balkanu. Zato univerzijado iz leta 1987 večkrat označujejo kot »zadnji veliki trenutek jugoslovanskega optimizma«. Ironija pa je, da so objekti, zgrajeni za promocijo skupne Jugoslavije, po njenem razpadu ostali dediščina samostojne Hrvaške. Pozneje je univerzijada na prostoru nekdanje Jugoslavije potekala še enkrat, in sicer 25. poletna univerzijada 2009 v Beogradu, torej v že samostojni državi Srbiji.
Zanimiva zgodovinska vzporednica je, da sta obe gostiteljici skozi šport financirali tudi urbano prenovo in prenovo športnih objektov, hkrati pa sta promovirali svojo naravnanost v mednarodni prostor. Za Beograd je bila to tudi izjemna priložnost, da se po desetletju politične izolacije, bombnih napadih Nata ter številnih političnih in gospodarskih krizah pokaže v drugačni podobi. Beograjsko univerzijado bi lahko označili za nekakšno »mednarodno rehabilitacijo« in vrnitev na (športni) zemljevid sveta.
