Svetovno prvenstvo v nogometu s povečanim številom tekem ne predstavlja maratona samo za igralce na zelenicah, temveč tudi za televizijske ekipe, ki skrbijo za prenos dogajanja v naše dnevne sobe. Dani Bavec, izkušeni in prepoznavni obraz televizije Arena Sport (mimogrede, če še niste, preverite: ekipa se res trudi in dobro popestri spremljanje nogometa), je na tem prvenstvu prevzel izjemno zahtevno dvojno breme: krmari med vlogo voditelja studijskega programa in strastnega komentatorja samih tekem. V pogovoru nam je zaupal, kako se rutini obeh vlog razlikujeta in dopolnjujeta, kdaj si dovoli največ improvizacije in zakaj kljub intenzivnemu ritmu, ki ga narekuje največji nogometni spektakel na svetu, utrujenosti preprosto ni čutiti.
Kako se vaša rutina priprave na vodenje oddaje, kjer moraš imeti širšo sliko in krmariti med analizami strokovnih gostov, razlikuje od priprave na komentiranje 90-minutne tekme, kjer ste osredotočeni izključno na dve ekipi in dogajanje na zelenici?
»Že v vprašanju ste zadeli žebljico na glavico. Po svoje je priprava na komentiranje lažja, vendar na to ne gledam tako, da je nekaj lažje in nekaj težje. Le drugače je. Oboje je po toliko letih tudi stvar rutine, vendar rutina je dobra. Prispeva k redu in utečenosti.«
V studiu ste v vlogi dirigenta, ki drži ritem oddaje in usmerja strokovne goste, v komentatorski kabini pa ste tisti, ki mora polniti eter in poskrbeti za atmosfero. Katera od teh situacij vam dopušča več svobode in katera zahteva več improvizacije?
»Verjetno je več svobode pri komentiranju, improvizacijo pa zahtevata obe situaciji, le drugačne vrste improvizacijo. Strogo po količini je več improvizacije pri komentiranju. Vendar spet, težko je meriti, oboje zahteva osredotočenost, in ko si osredotočen ter poznaš materijo, potem lahko improviziraš.«
Pred kratkim ste dejali, da je komentator brez čustev kot dan brez sonca in da imajo na reprezentančnih tekmah čustva odprto pot. Kje je lažje ohraniti novinarsko in analitično distanco – v strukturiranem studiu ali v kabini, ko te tekma hitro potegne vase?
»Ko sem rekel, da imajo čustva prosto pot na reprezentančnih tekmah, sem imel v mislih tekme slovenskih reprezentanc. Tu smo pač z narodom na isti strani in ni težko zaobiti analitične distance. V tem kontekstu je potem vseeno, ali se to zgodi v studiu ali ob prenosu tekme, povsem brez napora je v obeh primerih.«
Prvenstvo je s 104 tekmami maraton tako za igralce kot za novinarje. Kako pri svoji večstranski obremenitvi sploh ohranjate ostrino, glas in tisto pravo navijaško iskrico, ne da bi vas ritem povsem izčrpal?
»Nimam težav s tem. Že vnaprej se odločiš, da gre za tako pomemben projekt za našo televizijo, da utrujenosti ni. Poleg tega vsi v redakciji uživamo v tem, da pokrivamo tako pomemben spektakel, ki ga gledajo vsi. Ko bo vsega konec, se bomo znali odpočiti za nazaj.«
Kakšna je vaša splošna ocena glede svetovnega prvenstva doslej? Kaj vam je bilo všeč in kaj morda ne?
»Po mojem mnenju je prvenstvo za zdaj briljantno. V ospredje je stopil ves talent tega športa, zvezdniki niso anonimni, malčki so že znali komu stopiti na prste, boj za zlati čevelj bo zelo verjetno spektakularen, veliko golov je, malo dolgočasnih tekem. Pričakujem, da se bo z izločilnimi boji vse le še stopnjevalo. Edino, kar mi ni všeč, je to, da ne morem gledati vseh tekem, ker jih je polovica na sporedu ponoči po našem času.«
Če bi bili po koncu tega svetovnega prvenstva postavljeni pred ultimat in bi morali izbrati samo eno vlogo do konca kariere – bi bili raje izključno obraz studia ali glas iz komentatorske kabine?
»K sreči tega ultimata ne bom dobil. (smeh) Se pa najbrž v kabini lepše staraš.«
