Svetovno nogometno prvenstvo je prvovrsten športni dogodek, a kaj, ko tega ne moremo trditi za večino televizijskih športnih komentatorjev.
Za primer lahko vzamemo na trenutke resda dolgočasno, ob koncu rednega dela in podaljška pa eno najbolj razburljivih tekem dosedanjega dela svetovnega nogometnega prvenstva med Belgijo in Senegalom. Vsi, ki smo jo spremljali na drugem programu nacionalne televizije, smo se vrnili kar nekaj desetletij v preteklost. Pa ne zaradi dogajanja na igrišču, na katerem so bili Belgijci na robu izpada, a so z dvema goloma v izdihljajih tekme izsilili podaljšek, v katerem so nato gol dosegli z enajstmetrovke v 125. minuti, temveč izključno zaradi komentatorja. To vlogo je opravljal Urban Laurenčič, ki je zvenel kot slab odmev, slaba kopija nekoč nezamenljivega komentatorja velikih nogometnih tekem Iva Milovanoviča.
Zagotovo tudi zato, ker je vse skupaj trajalo več kot 130 minut, a upali bi si staviti, da v zgodovini slovenskih televizij še ni bilo tekme, na kateri bi komentator tolikokrat ponovil priimke nogometašev, ki so bili pri posesti žoge. Se tolikokrat spraševal stvari, ki se jih tako ali tako sprašujemo vsi (kakšen bo zdaj odgovor tekmeca, kaj bo zdaj pokazal sodnik, ali je to morda priložnost …), komentator tekme pa bi nanje, če že, moral ponuditi odgovore in se ne na glas spraševati skupaj z gledalci. Vse skupaj je, odkar imamo sodnike videoasistente (VAR), pripeljalo celo tako daleč, da se po golu sprašuje: »Ali bo gol veljal, počakajmo … Očitno bo …« In seveda ne gre brez obveznega glasnega poudarjanja, v kateri minuti se vse skupaj dogaja. Ko pade gol, ga obvezno skoraj nemudoma pospremi podatek, v kateri minuti je padel. Glasno, poudarjeno, kot da je to glavna stvar. In kot da nimamo že leta, desetletja vsega skupaj prikazanega grafično, na zaslonih. Da vseskozi natančno vemo, katera minuta tekme je. In še marsikaj drugega, na primer statistične podatke, ki jih prav tako znamo prebrati sami.
Medtem ko tehnologija torej napreduje s strašansko hitrostjo, imamo občutek, da so nekateri komentatorji ostali v časih črno-bele televizije. In dejansko je pri arhaičnem slogu komentiranja manjkal le še podatek, katera izmed ekip nastopa v temnejših majicah in hlačkah in katera v svetlejših. Kot je svojčas podatek za tiste, ki so tekmo spremljali na črno-belih televizorjih, na začetku tekme obvezno zrecitiral Ivo Milovanovič. Nogomet in tehnologija gresta v korak s časom, številni slovenski športni komentatorji pa so ostali zataknjeni v preteklosti.
Seveda so tudi izjeme. Z naskokom najboljši komentator je Tine Zupan na Areni Sport. Človek očitno sovraži klišeje, brez katerih večina njegovih kolegov ne more. Že na začetku, ko se na zaslonu pojavita postavi obeh ekip, mu lahko zaploskamo, ker ne prebira imen igralcev, kar znamo na ekranu prebrati tudi sami, pač pa o dveh ali treh nogometaših že takrat navrže kako zanimivost. Tudi med tekmo je pravo nasprotje ljubiteljev fraz »a la Laurenčič«. Z gledalcem pravzaprav kramlja. V sproščenem slogu z bogatim besednim zakladom naniza kup zanimivih podatkov in dokazuje, da je izjemen nogometni poznavalec. In tudi če je tekma nezanimiva, jo s svojim komentiranjem napravi bolj gledljivo. Oziroma podobno, kot bi prenos spremljal v družbi prijatelja, s katerim bi na koncu ugotovila: nogomet je bil res obupno slab, a sva se vseeno zabavala.
