Kdor se spomni alfe romea alfasuda, se najprej skoraj vedno spomni na rjo, ki ga je požirala z vseh strani. In to je, po pravici povedano, krivično. Ne zato, ker rja ne bi bila njegova resnično gromozanska težava, temveč zato, ker se je pod slabim slovesom hitro propadajoče pločevine skrival eden najbolj zanimivih evropskih avtomobilov sedemdesetih let.
Z alfasudom je Alfa Romeo namreč prvič zares vstopila v svet manjših, dostopnejših avtomobilov, ki pa je vendarle moral ohranjati pomen znamke. To pomeni, da je moral biti uporaben, dovolj prostoren in cenovno dosegljiv, hkrati pa je moral ostati alfa, kar pomeni, da se je moral dobro peljati. Njegovo ime je razkrivalo še drugo ambicijo. Sud pomeni jug. Avtomobil je namreč nastajal v novi tovarni v Pomiglianu d'Arcu pri Neaplju, s katero je Italija želela spodbuditi razvoj juga države. V tem smislu je bil alfasud hkrati avtomobil in politični projekt: novo delo za jug, nov razred za znamko in dokaz, da je lahko tudi vsakdanji avto prava alfa. Na papirju je bila ideja imenitna, v praksi … Nevarno ambiciozna.
Majhen avto z velikimi rešitvami
Za Alfo Romea je bil alfasud velik prelom. Znamka, ki je ugled gradila na živahnih motorjih, zadnjem pogonu in športnih limuzinah, je nenadoma ponudila avtomobil s sprednjim pogonom. Spredaj je imel tako štirivaljni bokser, oblikoval pa ga je Giorgetto Giugiaro. Oblika ni bila razkošna ali napadalna, temveč čista in premišljena. Bokser motor je omogočil nizek prednji del, avtomobil pa je zato deloval bolj elegantno in športno, kot bi pričakovali od družinskega avtomobila tega razreda. Tudi tehnično ni bil narejen po najcenejši poti. Imel je štiri kolutne zavore, nizko težišče, natančno krmiljenje in podvozje, nastavljeno z mislijo na voznika. Osnovni motor ni ponujal številk, ob katerih bi zastal dih, a alfasud ni bil avto, ki bi ga bilo mogoče razumeti samo skozi konjske moči. Njegova posebnost je bila v občutku: bil je lahek, odziven in v ovinkih presenetljivo samozavesten. Prav tu se je najbolj poznalo, da prihaja iz hiše Alfa Romeo. Številni majhni avtomobili tistega časa so bili predvsem praktični. Alfasud je bil praktičen, a ni bil samo to. Volan je imel življenje, podvozje je sledilo voznikovim željam, bokser pa je dodal mehanski značaj, zaradi katerega se je običajna vožnja zdela manj običajna.
Zato ni čudno, da so ga mnogi imeli za enega najbolje vozečih kompaktnih avtomobilov svojega časa. V družbi bolj zanesljivih tekmecev je alfasud ponujal karakter. Težava je bila le v tem, da karakter sam po sebi ne zadrži vode. Še manj pa rjo.
Ko pločevina izda dobro idejo
Če je bil alfasud na cesti skoraj sijajen, je bil, če ste bili njegov lastnik, precej manj romantičen. Njegova največja težava ni bila tehnična, motorska ali kar koli drugega, temveč izvedbena. Nova tovarna, pomanjkanje izkušenj, delovni konflikti, slabši nadzor kakovosti in nezadostna zaščita karoserije so se združili v sloves, ki se ga avtomobil še danes ne more otresti. Rjavel je hitro in na mestih, kjer rja ni bila le kozmetična težava. Napadala je blatnike, vrata, pragove, robove stekel, dno in nosilne dele. Lastniki so imeli avtomobil, ki jih je med vožnjo navduševal, nato pa jih je ob pogledu na pločevino spravljal v slabo voljo. V tem je bila njegova tragična razklanost. Kot avtomobil je bil dobro zamišljen, kot izdelek pa premalo dobro narejen. Ni ga pokopal slab inženiring, temveč pomanjkljiva industrijska disciplina. Da ne omenjamo, da ste imeli po nakupu že v slabem mesecu dni stroške s popravilom zarjavelih delov.
Prav zato je alfasud danes tako zanimiv. Ni le star avtomobil, ki se ga spominjamo iz nostalgije, ampak primer, kako zelo se lahko razideta dobra ideja in slaba izvedba. Če bi imel boljšo zaščito pred korozijo, bi ga zgodovina verjetno uvrščala med evropske mejnike. Tako pa je postal genialen avtomobil s skoraj samouničevalno napako. O njegovem potencialu pričajo športnejše izvedbe, predvsem alfasud ti in quadrifoglio verde, pa tudi kupejevski sprint. Majhna alfa je znala biti družinski avto, športni avto za vsak dan in oblikovalski predmet obenem. Danes pa so lepo ohranjeni primerki prava redkost.
Alfasud zato ostaja v zgodovino zapisan kot eden najbolj protislovnih modelov Alfe Romea. Bil je majhen, a pomemben; dostopen, a vozniško poseben; napreden, a ranljiv.
