Avtomobil je v Sloveniji že dolgo več kot le prevozno sredstvo. Je podaljšek vsakdana, del družinske logistike, odgovor na redke avtobuse, slabe povezave in razpršeno poselitev, pa tudi navada, ki se je drži več generacij. Zato sveži podatki statističnega urada ne prinašajo velikega presenečenja, prinašajo pa precej natančno sliko države, v kateri se o trajnostni mobilnosti veliko govori, vsakdanja praksa pa ostaja izrazito avtomobilska. Prebivalci Slovenije so leta 2025 na povprečen dan opravili skoraj 3,9 milijona poti, avtomobil je bil uporabljen pri več kot dveh tretjinah vseh dnevnih poti, pri prevoženih kilometrih pa še vedno prevladuje dizel. Svet se medtem elektrificira precej hitreje, kot bi sklepali iz slovenskega vsakdana na cestah.
Avto kot vsakdanja nuja
Leta 2025 je povprečen prebivalec Slovenije dnevno opravil skoraj 2,3 poti, pri čemer SURS kot pot šteje vsak premik z določenim namenom, denimo odhod v službo, trgovino, šolo ali na rekreacijo. Avtomobil je bil uporabljen pri 68 odstotkih vseh dnevnih poti, javni potniški prevoz, torej vlak ali avtobus, pa le pri štirih odstotkih. Številke povedo to, kar marsikdo občuti že na cesti: osebni avto je še vedno osnovna infrastruktura slovenskega vsakdana.
Razlike med spoloma dodatno pokažejo, da mobilnost ni le vprašanje prevoza, temveč tudi življenjskih vlog in navad. Moški so opravili 52 odstotkov vseh poti, ženske 48 odstotkov. Toda moški so bili vozniki avtomobila pri 63 odstotkih svojih poti, ženske pri 48 odstotkih. Ženske so precej pogosteje nastopale kot sopotnice, in sicer pri 18 odstotkih svojih poti, medtem ko je bil ta delež pri moških šestodstoten. Nekoliko pogosteje so uporabljale tudi javni prevoz. To ni nepomemben podatek. Kaže, da avtomobil ni samo tehnična izbira, temveč tudi odraz vsakodnevne organizacije družin, dela, skrbi za druge in dostopnosti storitev. Tam, kjer je šola oddaljena, trgovina v sosednjem kraju, avtobus pa vozi preredko ali ob nepravem času, je osebni avto manj stvar udobja in bolj stvar nuje. Zgovoren je tudi podatek, da najpogostejši razlog za dnevne poti niso službene obveznosti, temveč prosti čas. Leta 2025 je bilo približno 35 odstotkov vseh dnevnih poti namenjenih prostemu času, delo je predstavljalo 27 odstotkov, nakupovanje pa 16 odstotkov. Med potmi v prostem času jih je bilo največ namenjenih športu in rekreaciji na prostem, sledilo je druženje. Pri upokojencih je bil delež poti, namenjenih prostemu času, celo 50-odstoten. To pomeni, da prometa ne ustvarjajo le jutranje kolone proti službi in popoldanske proti domu. Velik del poti nastaja popoldne, ob koncu tedna, na relacijah do trgovin, športnih površin, vrtov, sorodnikov in prijateljev.
Dizel se umika, a počasi
Če je avtomobil še vedno kralj slovenskih poti, je dizel še vedno kralj slovenskih kilometrov. Prebivalci Slovenije so leta 2025 na dnevnih poteh skupaj prevozili oziroma prehodili 12,2 milijarde kilometrov, kar je šest odstotkov več kot leta 2021 in približno toliko kot leta 2017. Kar 83 odstotkov vseh kilometrov je bilo opravljenih z avtomobilom.
Med osebnimi avtomobili so dizelski opravili 52 odstotkov prevoženih kilometrov, bencinski 40 odstotkov, električni in hibridni pogon pa po tri odstotke. Drugi pogoni so imeli dvoodstotni delež. V primerjavi z letom 2021 se je delež dizelskih kilometrov zmanjšal za sedem odstotnih točk, delež bencinskih pa povečal za štiri. Premiki torej so, vendar ne dramatični. Razlaga je precej življenjska. Dizelski avtomobili so v Sloveniji dolgo veljali za logično izbiro za tiste, ki prevozijo veliko kilometrov. Številni so še vedno na cestah, še vedno opravljajo daljše poti in še vedno sestavljajo pomemben del voznega parka. Električni avtomobili so medtem bolj vidni v razpravah, oglasih in strateških dokumentih kot pa v statistiki dejansko prevoženih kilometrov. Njihov delež raste, vendar z nizke osnove.
Tudi zato je pri elektrifikaciji treba ločiti med prodajo novih avtomobilov in dejansko vsakdanjo rabo. Novoprodani električni avtomobili se v statistiki prodaje lahko hitro poznajo, v skupnem številu prevoženih kilometrov pa precej počasneje. Vozni park se namreč menja postopoma, avtomobili pa na cestah ostanejo več let. Slovenija je pri tem nekje vmes: ne na repu, a daleč od držav, kjer je električni avtomobil že postal prevladujoča izbira pri nakupu novega vozila.
Svet že vozi drugače
Globalna primerjava pokaže, kako različen je tempo avtomobilske preobrazbe. Delež električnih in priključnohibridnih med prodanimi avtomobili je v nekaterih državah že zelo visok. Na Norveškem je leta 2025 dosegel 97 odstotkov, kar pomeni, da je tam avtomobilski prehod že skoraj končan. Visoko so tudi Nepal s 73 odstotki, Danska z 69, Švedska z 61, Islandija s 57 ter Finska in Nizozemska s po 56 odstotki. Posebno pomembna je Kitajska. Tam je delež električnih in priključnohibridnih avtomobilov med prodanimi vozili 53-odstoten, a zaradi velikosti trga to pomeni nekaj povsem drugega kot pri manjših državah. Kitajska si odreže večino svetovne prodaje električnih in priključnohibridnih avtomobilov, zato se prihodnost avtomobila v veliki meri odloča prav tam. Evropske države lahko dosegajo visoke deleže, toda obseg kitajskega trga ima za avtomobilsko industrijo drugačno težo.
Slovenija je s 14-odstotnim deležem električnih in priključnohibridnih avtomobilov v prodaji nekje na sredini lestvice. To ni zanemarljivo, a je hkrati daleč od severnoevropskih številk. Za primerjavo: Nemčija je pri 29 odstotkih, Francija pri 25, Avstrija pri 31, Italija pri 11, ZDA pa pri desetih odstotkih. Slovenski delež je torej višji kot na nekaterih velikih avtomobilskih trgih, vendar prodajna statistika še ne spremeni takoj podobe na domačih cestah. Slika slovenske mobilnosti je zato dvojna. Na eni strani imamo državo, v kateri je osebni avtomobil še vedno temelj vsakdanjega premikanja, javni prevoz pa ostaja obrobna izbira. Na drugi strani imamo svetovni avtomobilski trg, ki se ponekod spreminja z veliko hitrostjo. Slovenija je vmes: dovolj vključena v evropske trende, da se elektrifikaciji ne more izogniti, a hkrati dovolj odvisna od starih navad, razpršene poselitve in obstoječega voznega parka, da se sprememba na cestah ne zgodi čez noč. Sklep je precej preprost. Slovenci še vedno živimo avtomobilsko, in to precej dizelsko.
