V prvem članku smo spregovorili o nekaterih najbolj nesramnih turističnih pasteh, danes bomo opozorili še na nekaj drugih.
Začnimo s sladoledom: sprehodite se po kateri koli priljubljeni turistični ulici na jugu Evrope in naleteli boste na vitrine, v katerih se bohotijo ogromne, puhaste gore sladoleda v najbolj nenaravnih, neonskih barvah, kar si jih lahko zamislite. Barva smrkcev, kričeče rožnata, radioaktivno zelena. Ta tako imenovani »gelato« je optična iluzija industrijskih razsežnosti.
Sladoled neonskih barv
Pravi, obrtniški gelato je gost, plosko naložen v kovinskih posodah in ima naravne, umirjene barve. Tiste ledene gore, ki privlačijo turiste kot molje, pa so v resnici polne zraka in stabilizatorjev. Turistom prodajajo zrak. Industrijska sladoledna baza z umetnimi aromami stane ponudnika morda 15 centov na kepico. Prodaja pa se za 3,50 ali celo 4,50 evra. Ko dodajo še »premium« kornet, posut s cenenimi čokoladnimi mrvicami, se cena dvigne na sedem evrov. In ker se sladoled hitro topi na 35 stopinjah, ga mora turist pojesti v treh minutah, kar pomeni, da je to najhitreje realiziran dobiček v celotnem mestu.
In medtem ko gostinci služijo milijone z moko in vodo, pravi kralji turističnih žarišč služijo s tistim, česar sploh ni treba kupiti več kot enkrat. Ponudniki storitev obvladajo umetnost prodaje izkušenj. Te besede v sodobnem turističnem slovarju pomenijo: »Plačaj mi nezaslišano veliko denarja za nekaj, kar boš takoj pozabil, vendar bo prekleto lepo videti na družbenem omrežju.«
Ali pa sodobni fenomen »brezplačnega« vodenega ogleda. To je brez dvoma ena izmed najgenialnejših psiholoških prevar in inovacij modernega turizma. Britanski, nemški, ameriški, skandinavski (in slovenski) turisti preprosto obožujejo koncept zastonj stvari. Zato se zberejo na glavnem trgu, kjer jih pričaka entuziastičen, pretirano nasmejan lokalni študent (ali profesionalni igralec v prostem času) z dežnikom v kričeči barvi. Ta vodnik jih nato dve uri vodi naokoli, jim pove tri resnična zgodovinska dejstva in sedem popolnoma izmišljenih, vendar sočnih zgodb (na primer o duhovih v tistem starem stolpu ali o tem, kje točno je nekoč večerjal Casanova in s kom).
Na koncu ture, ko so turisti utrujeni, vodnik izvede mojstrski, za oskarja vreden čustveni monolog o tem, kako je brezplačno vodenje njegovo edino delo in kako se preživlja izključno od radodarnih napitnin, ki mu omogočajo plačilo najemnine in hranjenje njegovega psa. Psihološki občutek krivde je tako neznansko močan, da vsak turist zardevajoče iz denarnice potegne bankovec, včasih celo 20 evrov, da ne bi deloval kot stiskaški barbar. Skupina tridesetih ljudi tako brezplačnemu vodniku ustvari 400 evrov prihodka v pičlih dveh urah in pol. Popolnoma neobdavčeno in v gotovini, seveda. Briljantno do te mere, da bi se od njih lahko učili davčni svetovalci.
Izposoja opreme, od supov do ležalnikov? Ste se kdaj vprašali, kako absurdno dobičkonosna je izposoja plastične deske na jezeru ali morju? Poglejmo številke: nakup povprečne, poceni napihljive deske na debelo stane ponudnika okoli 150 evrov (in to z veslom vred). Izposoja te deske za eno samo uro na priljubljeni obali stane od 15 do 25 evrov. To v praksi pomeni, da deska pokrije svojo lastno nakupno ceno že v enem samem sončnem koncu tedna. Vse od takrat naprej – in poletna sezona traja tri, morda celo štiri dolge mesece – je vsak znesek, ki ga deska prinese, absolutno čisti dobiček. Edini strošek vzdrževanja je zrak, s katerim je deska napihnjena, in morda obliž, če jo kakšen neroden Nemec prebode ob skalo.
Diamantni ležalniki na plažah
Podobna ekonomska poezija velja za ležalnike na plažah. Kos cenene plastike in umetnega blaga, ki lahko v lokalni trgovini stane 50 evrov, se turistom oddaja po 30, 50 ali celo 100 evrov na dan (na kakšni obali Amalfija pa celo več), odvisno od tega, kako blizu francoske riviere, grških otokov ali mondenih jadranskih letovišč počitnikujete. Najem ležalnika je v bistvu mafijsko plačilo za pravico do sedenja na tistem kosu peska, ki ga je tja prinesla mati narava pred tisočletji. Poskusite na ta isti pesek položiti svojo brisačo in hitro se bo prikazal jezen mladenič v polo majici, ki vam bo pojasnil, da gre za zasebno koncesijo (in se pri tem marsikje debelo zlagal).
Če se vrnemo k hrani: če mislite, da se z nakupom pice in pijače stroški končajo, se krepko motite. Južna Evropa je domovina »coperta« – koncepta, ki turistom zaračunava dejstvo, da sploh obstajajo in sedijo za mizo. Coperto (ali pogrinjek po slovensko) običajno znaša od dva do štiri evre na osebo. V zameno za to dobite pogosto zatohlo košarico kruha (ki ga niste naročili in ga morda sploh ne boste pojedli), papirnat prtiček in privilegij, da uporabljate vilice. Za štiričlansko družino to pomeni dodatnih 16 evrov k računu, še preden so sploh odprli jedilni list. To je čisti administrativni dobiček restavracije, ki se pretvarja, da gre za starodavno kulturno tradicijo.
Potem so tu še taksisti. Taksi mafija obvladuje turistično ekonomijo na način, ki vzbuja strahospoštovanje. Vaš let pristane, vi ste utrujeni in taksist vas z veseljem obvesti, da se je števec ravno včeraj žal pokvaril ali pa da za pot z letališča do hotela velja fiksna nočna tarifa za turiste, ki čudežno znaša točno 65 evrov za 12-minutno vožnjo. Ker imate s seboj prtljago in jokajoče otroke, plačate. In oni to vedo.
Noben, prav noben obsežen članek o turistični ekonomiji pa ne bi bil popoln brez omembe spominkov. Vsakdo, ki odpotuje več kot 200 kilometrov od svojega doma, nenadoma, iz povsem neznanega biološkega razloga začuti neustavljivo, praskajočo potrebo, da kupi majhen, povsem neuporaben predmet. Ta predmet bo nato naslednjih deset let zbiral prah na polici, v predalu ali na hladilniku, preden ga bo partner ob spomladanskem čiščenju na skrivaj vrgel v smeti.
Marže pri drobnarijah
Majhne »obrtniške« trgovinice, ki prodajajo keramiko, magnetke, maske in »pristno lokalno« čipko, so v 90 odstotkih primerov zgolj podružnice ogromnih, neosebnih kitajskih tovarn. Turist bo za magnet za hladilnik z napisom »I Love Bled«, »Pozdrav iz Pirana« ali miniaturni plastični Kolosej plačal šest evrov. Strošek izdelave in prevoza tega kosa plastike iz tovarne v mestu Yiwu na Kitajskem pa znaša – manj kot 15 centov. Marže pri teh malih drobnarijah so tako visoke, da bi bilo prodajanje ponaredkov rolexov ali celo prepovedanih substanc v primerjavi s tem finančno popolnoma nesmiselno in tvegano početje. Tukaj pa je povsem legalno.
Ob natančnem branju teh številk, ob seštevanju vseh marž in spoznanju, kako brutalen, učinkovit in neusmiljen je ustroj turističnega stroja za izžemanje denarja, bi si človek mislil, da se bomo uprli. Da bomo vsi skupaj protestno prenehali potovati, ostali doma na svojih udobnih kavčih ob skodelici kave za 15 centov in si po televiziji ogledali dokumentarec o Benetkah.
Toda to se ne bo zgodilo. Ne letos, ne prihodnje leto, ne čez desetletje.
Zakaj? Ker ko po dolgem, napornem dnevu sedite na tistem majhnem, tlakovanem trgu, medtem ko toplo poletno sonce počasi tone za srednjeveško obzidje, ko v daljavi slišite uličnega glasbenika, ki igra rahlo razglašeno, četudi romantično melodijo, in imate v roki tisti precenjeni, presladki, 15-evrski aperol spritz – takrat se zgodi čarovnija. Za en kratek, bežen, popoln trenutek zares pozabite na neprebrano elektronsko pošto šefa, na obroke za hipoteko, na plevel na domačem vrtu in na dejstvo, da vas doma zvesto čaka pokvarjen pralni stroj in neplačan račun za elektriko.
In ta občutek – ta popolna, blažena odsotnost vsakodnevnih skrbi in odgovornosti – je, roko na srce, vreden čisto vsakega centa od tistih 2000 odstotkov marže. Gostinci to vedo. Taksisti to vedo. Natakarji to vedo. In kar je najpomembneje, v globini duše to veste tudi vi.
