»Zgodba o Epsteinu je v marsičem zgodba o davčnih oazah. Ne le da je Epstein izkoristil zaslužke svojega podjetja za minimiziranje davkov, da si je kupil karibski otok sredi območja davčnih oaz. (Little Saint James je 13,6 navtične milje oziroma uro vožnje z ladjo oddaljen od Britanskih Deviških otokov, svetovnega središča umazanega denarja in finančnega kriminala.) Tudi ne gre le za to, da je Epstein plačeval lokalnim oblastem, da so pogledale stran, ko so naletele na dokaze o kriminalu, kar je značilnost delovanja davčnih oaz. Ključno je, da tak finančni sistem omogoča privilegirani peščici, da se umakne iz pravne države, ne da bi izgubila koristi te države. Še naprej namreč lahko uveljavljajo svoje pravice, ki izvirajo iz lastnine in pogodb. Kot sem nekoč že zapisala v članku o desetletjih Trumpove utaje davkov, lahko sedanji bogataši uživajo v pojedini, račun za ohranjanje družbe, ki jim je omogočila, da obogatijo, pa plačajo drugi.«
Novi časi
Tako ugledna ameriška sociologinja in ekonomistka Brooke Harrington piše v članku z naslovom Epsteinov razred je bil ustvarjen v davčnih oazah. V njem opozarja, da so prav davčne oaze omogočile vzpon sedanjih brezobzirnih svetovnih veljakov, med katere je pred svojo smrtjo v zaporu sodil tudi razvpiti spolni zločinec in finančnik Jeffrey Epstein. »Epstein in vrsta prevarantskih direktorjev, zvezdnikov in voditeljev držav, vključenih v Panamske dokumente in druga razkritja o davčnih oazah, predstavljajo dramatično zavrnitev stoletja stare družbene pogodbe, po kateri so bile elite tolerirane v zameno za noblesse oblige: zavezo, da bodo svoje bogastvo in moč uporabile za skupno dobro in zagotavljanje varnostne mreže državam v krizi. To je veljalo tako za Medičejce, italijansko bančno in politično dinastijo 15. stoletja, kot za velikana pozlačene dobe J. P. Morgana, ki je leta 1895 rešil skoraj bankrotirano ameriško vlado, svojo zbirko umetnin pa podaril za javno razstavo,« spomni na minule čase, ko so bogataši še premogli nekaj čuta in odgovornosti do družbe.
»Tisti časi so mimo. Zdaj si elite po vsem svetu prizadevajo prekositi druga drugo z razkošjem. Svoje premoženje premeščajo v tujino, onkraj dolge roke zakona, in se vse bolj oddaljujejo od umirajočega planeta, bodisi z nakupom zasebnih otokov, ustvarjanjem lastnih držav ali pa kolonizacijo vesolja. Ne zadovoljijo se le z uničenjem demokratičnega upravljanja, ki jim je pomagalo doseči neprimerljivo bogastvo in moč, temveč se zdijo odločene, da pred svojim odhodom uničijo vse, kar je še ostalo: univerze, umetnost, znanstvene raziskave, javno zdravje, medije, stanovanjski trg, trg dela ter zrak, vodo in hrano, ki nas ohranjajo pri življenju. Proti naši volji vzamejo, kar želijo, in zavržejo, kar ostane, tako kot je Epstein storil s svojimi žrtvami,« brez dlake na jeziku ugotavlja profesorica sociologije na fakulteti Dartmouth. Omenja tudi razlog za sedanje razmere in ponuja rešitev, ki pa se za zdaj zdi težko uresničljiva in skoraj nepredstavljiva.
»To se pač zgodi, ko se neprimerljivo ustvarjanje bogastva združi z neomejeno koncentracijo bogastva. To je le eden od razlogov, zakaj bi morale biti v demokratičnih družbah institucije, odgovorne za obdavčitev, dobro financirane in zaščitene, namesto da jih preziramo. Učinkovita davčna služba je edina obramba pred sedanjo ugrabitvijo države in družbenim zlomom, ki smo jima priča v ZDA,« poudarja Brooke Harrington. Razočarana je, da se po nekdanjih velikih aferah in razkritjih v zvezi z davčnimi oazami ni nič zares spremenilo. Krivdo za to vidi v večni povezanosti politike in bogatašev, ta pa je v zadnjih letih dosegla neslutene razsežnosti.
Ogrožanje demokracije
»Zadnje desetletje je Američanom ponudilo nenavadno jasen vpogled v dolgo skrite mreže bogatih elit. O prikritih sistemih, prek katerih bogati in slavni sklepajo močne povezave, si izmenjujejo usluge ter kopičijo bogastvo in vpliv, so nekdaj govorili predvsem teoretiki zarot in neugledni tabloidi, zato jih je bilo uzreti tako težko kot Big Foota (mitološko kosmato bitje iz severnoameriških gozdov, op. a.). A v zadnjem desetletju se zdi, kot da je to bitje prišlo iz gozda in celo poziralo za naslovno fotografijo. O skrivnih elitnih mrežah, od iluminatov do bilderbergovcev, so nekoč govorili bolj posebneži in antisemiti, kar je omogočalo, da se je vse, kar je vsaj malo dišalo po zarotah, zlahka vrglo v isti koš. Ko je Hillary Clinton leta 1998 trdila, da 'obsežna desničarska zarota' konservativnih medijev, donatorjev in političnih operativcev skuša končati predsedovanje njenega moža Billa Clintona, ji noben resen človek ni verjel. Nato pa se je na politični sceni pojavil Donald Trump. Njegova kampanja leta 2016, ko se je pomeril prav s Hillary Clinton, je pokazala, na kak način mednarodne mreže vplivajo na izide volitev. … Trumpov politični vzpon je razkril usklajena prizadevanja 'broligarhov' – tehnoloških in finančnih milijarderjev – da posežejo v volitve. Za volitve leta 2024, ki so prinesle Trumpovo drugo predsedovanje, je sto izjemno premožnih družin porabilo kar 2,6 milijarde dolarjev. Obscena izkrivljenost demokracije je bila očitna na Trumpovi inavguraciji, kjer so imeli broligarhi, kot so Jeff Bezos, Elon Musk in Mark Zuckerberg, sedeže v prvi vrsti, izvoljeni predstavniki pa so bili potisnjeni v ozadje. Iz prvih vrst so lahko uživali v slovesni namestitvi figure, ki so jo kupili za nizko ceno nekaj sto milijonov dolarjev,« v svojem članku za spletno stran Project Syndicate, kjer pogosto opozarjajo na poguben vpliv sodobnih oligarhov na demokracijo, piše ameriška avtorica več knjig o davčnih utajah.
V nadaljevanju doda, da Donald Trump seveda ni edini, ki je tesno povezan z novimi oligarhi. Podpredsednika J. D. Vancea je izbral Peter Thiel, z apokalipso obsedeni milijarder iz Silicijeve doline in soustanovitelj skupine Dialog, 20 let starega ekskluzivnega tajnega društva. Seznam članov, razkrit junija letos, vključuje sedanje člane Trumpove vlade in ameriškega senata ter tudi nekdanje voditelje držav, medijske osebnosti in korporativne voditelje z vsega sveta, našteva avtorica. Verjame, da ima danes le nekaj sto družin v svojih rokah prihodnost vsega človeštva, sistem davčnih oaz pa tem elitam omogoča, da skrivajo svoje ogromno bogastvo pred davčnimi organi in vladavino prava.
Brez ukrepov in posledic
Odmevna razkritja tako imenovanih Panamskih dokumentov leta 2016, Rajskih dokumentov leto zatem in Pandorinih dokumentov o izmikanju davkom s pomočjo davčnih oaz so kljub prvotnemu ogorčenju javnosti sčasoma potihnila brez pravega učinka, čeprav se je že tedaj ocenjevalo, da se v teh oazah, ki so se kot posledica mednarodne tekme za privabljanje kapitala razpasle po razmahu neoliberalizma v 80. letih, skriva že več kot 30 bilijonov (30.000 milijard oziroma številka, pri kateri trojki sledi trinajst ničel) dolarjev zasebnega finančnega premoženja. Prav tisti, ki bi v proračune najlaže kaj prispevali, se v zadnjih desetletjih s pomočjo davčnih oaz in luknjaste zakonodaje zlahka izogibajo poštenemu plačilu davkov in to prepuščajo drugim, veliko manj premožnim.
»Tem šokantnim razkritjem ni sledila popolna odgovornost vpletenih, kaj šele sistemske reforme. Skoraj ni bilo pregonov, kaj šele obsodb. To je okrepilo občutek nedotakljivosti elitnih mrež, ki se zato požvižgajo na nekdanjo diskretnost … Simbol tega pojava je bil pokojni Epstein, dolgoletni Trumpov prijatelj in arhitekt ene najbolj osovraženih elitnih mrež vseh časov. Epsteinova mreža je vključevala evropske in bližnjevzhodne kraljevske družine, ameriške ugledne osebnosti iz industrije, umetnosti in akademskega okolja ter dolg seznam direktorjev, zlasti iz tehnološkega sektorja. Prek Epsteina so si te osebe med seboj izmenjevale usluge, finance, nasvete in celo državne skrivnosti … Leta 2008 se je uspešno izognil zveznim obtožbam trgovine z ljudmi, ki bi ga lahko poslale v zapor za desetletja. Namesto tega je bil obsojen na le 13 mesecev zapora zaradi nagovarjanja mladoletnic k prostituciji. Manj kot štiri mesece po izteku kazni je dobil dovoljenje, da zapusti pripor do 16 ur na dan, šest dni na teden. Po koncu te posmehljive kazni se je lahko vrnil v svojo nedotaknjeno mrežo. Ta se je še razširila in vključevala broligarhe, kot sta Elon Musk in Bill Gates, ki sta se spoprijateljila z Epsteinom po njegovi obsodbi,« opisuje povezanost Epsteina s svetovnimi veljaki in podobno mile ukrepe zoper njega kot proti davčnim oazam.
»Epstein je desetletja deloval v senci in svetoval milijarderjem. A ko je bil končno postavljen v središče pozornosti – ne nazadnje zaradi povezave s Trumpom – se je lahko bahal s svojo nedotakljivostjo … Tudi tisti, ki so bili povezani z Epsteinom po njegovi obsodbi leta 2008, ostajajo večinoma nedotaknjeni. Nekateri vplivni možje, kot je emiratski tajkun Sultan Ahmed bin Sulajem, so bili prisiljeni odstopiti s svojih položajev. Britanec Andrew Mountbatten-Windsor, nekoč znan kot princ Andrew, je ostal brez naslova. Nekdanji ameriški finančni minister Larry Summers je odstopil s profesorskega položaja. A večina vpletenih je ohranila premoženje in položaje. Nekdanji izvršni direktor Victoria's Secret Les Wexner ostaja član Ameriške akademije za umetnost in znanost … Musk je postal prvi trilijonar na svetu,« našteva Brooke Harrington. Prepričana je, da je premila obravnava Epsteina in njegovih pajdašev logična posledica neomejenega kopičenja bogastva, ki ga omogočajo davčne oaze in neučinkovit boj zoper njih.
