V rubriki Paragrafi, ki jo lahko najdete v tiskani številki Nedeljskega dnevnika, objavljamo odgovor pravnika Boštjana Turka na različna vprašanja bralk in bralcev Nedeljskega dnevnika.
***
Redna plača je v življenju lepa boniteta, ki človeku omogoča eksistenco, kreditno sposobnost, možnost odhoda na počitnice in še marsikaj.
Nekatere plače se sicer na prvi pogled ne zdijo pretirano stimulativne, še posebno če zaposleni opravljajo fizično zahtevnejša dela. Še posebno mladi in tisti brez posebnih delovnih izkušenj imajo pogosto občutek, da so premalo plačani. In v resnici gre za paradoks: kako naj bo mlad človek obenem izkušen, če je pač še mlad in se je šele podal na trg dela?
A vendarle plača ni le neto plača, ampak vsebuje tudi nekatere »priboljške«, ki pa jih marsikdo ne pozna, ali pa jih ne pozna dovolj dobro. Plača je namreč sestavljena iz (1) osnovne plače, prav tako pa tudi iz (2) dela plače za poslovno uspešnost in tudi iz (3) številnih dodatkov. Poleg tega je tu še regres za letni dopust.
Ko zaposleni sešteje vse te »priboljške«, običajno ugotovi, da znesek, ki ga bo prejel na transakcijski račun, niti ni tako nizek.
Oglejmo si na hitro te dodatke. Dodatki za delo se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, za nadurno delo in za delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.
Višina teh dodatkov se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, pa se lahko določijo le s kolektivno pogodbo. Dodatki se sicer obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
Zaposlenim pripada tudi dodatek za delovno dobo. Do tega dodatka je upravičen vsak zaposleni in je obvezna sestavina vsake plače. Delovna doba je sicer časovno obdobje, ko delavec dejansko opravlja delo, ko je torej v delovnem razmerju. Pravna podlaga za izplačilo dodatka za delovno dobo je zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa le pravico kot tako, medtem ko so pogoji za pridobitev te pravice in višina samega dodatka prepuščeni ureditvi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.
Ne kaže pozabiti na povračilo stroškov za prehrano med delom, stroškov za prevoz na delo in z dela, pa tudi stroškov, ki jih delavec eventualno ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
Delodajalec ne sme zamujati z izplačilom teh stroškov, saj jih mora delavcu izplačevati mesečno, in sicer najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar velja za vse stroške, tudi za tiste, ki so delavcu nastali na službenem potovanju.
In tu je še regres. Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust. Minimalna višina regresa je enaka minimalni plači, izplačan pa mora biti najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Le v primeru nelikvidnosti delodajalca se lahko ta rok podaljša, a le do 1. novembra tekočega koledarskega leta, več pa nikakor ne. V primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. V primeru, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima prav tako pravico do regresa, s to razliko, da je njegova višina sorazmerna delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
