Vsakdo se srečuje s kakšnimi težavami in stiskami, a te v veliki večini primerov na srečo še zdaleč niso tako hude kot tiste, ki jih že vse življenje doživlja 20-letni Conor Harding. Kljub rani mladosti so mu namreč že petkrat diagnosticirali raka. Štirikrat ga je vsaj začasno premagal, pri petem pa so možnosti za to žal minimalne.
Prvič so mu levkemijo kostnega mozga odkrili po tem, ko je leta 2010 prebolel vztrajno glivično okužbo, ki ni in ni hotela izginiti. »Vozili smo ga od zdravnika do zdravnika, dokler ni eden od njih pripomnil, da je videti precej rumen, zato ga je poslal na krvne preiskave, ki so pokazale, da ima levkemijo. To nas je šokiralo in spravilo v obup, a je bila tista vrsta levkemije po mnenju specialista zelo ozdravljiva,« se spominja 47-letni oče Trevor, ki sicer živi v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih, kjer dela v investicijski banki.
Po presaditvi kostnega mozga in uspešnem zdravljenju prve levkemije je Conor pri sedmih letih nenadoma začutil glavobole. Po pregledu oči, kjer so odkrili vnetje živca, so ga poslali na lumbalno punkcijo, ki je pokazala, da ima levkemijo osrednjega živčnega sistema. Sledilo je zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji, a se je bolezen spet ponovila pri 13 in 16 letih starosti. Ko je že kazalo, da je najhuje za njim, so ga septembra lani po dveh tednih glavobolov spet peljali v bolnišnico, kjer pa so tokrat odkrili glioblastom četrte stopnje, eno najsmrtonosnejših vrst možganskih tumorjev, ki se zelo hitro širi in brez zdravljenja lahko vodi v smrt že v manj kot šestih mesecih. Zdravila ni, operativna odstranitev celotnega tumorja zaradi tveganosti posega in hitrega širjenja ni mogoča, sodobne terapije pa omogočajo podaljšanje preživetja in boljše obvladovanje simptomov. Povprečno preživetje po diagnozi je 12 do 18 mesecev, možnost petletnega preživetja pa približno petodstotna.
Tek za ozaveščanje
»Tolikokrat sem že slišal diagnozo rak, da sem že otopel,« pravi Conor, sicer zidar, ki z mamo Julian Swaby živi v Angliji. Kljub operaciji in zdravljenju so mu marca odkrili še tri nove možganske tumorje in mu napovedali le še leto dni življenja. Vseeno se Conor in njegova starša ne predajajo malodušju. Oče Trevor ga redno obiskuje in z udeležbo na londonskem in drugih maratonih zbira denar za poseben sklad za nadaljnje raziskave ter ozaveščanje o možganskih tumorjih. Minuli mesec je na londonskem maratonu, kjer ga je spodbujal tudi Conor, tekel opremljen z imenoma svojega sina in sklada Brain Tumor Research ter na posebni spletni strani zbral okrog 20.000 evrov. Letos se namerava z enakim namenom udeležiti še štirih maratonov, zaradi tega pa je opravil štiri mesece tekaških priprav.
»Conor je v bolnišnicah preživel že vsaj tri leta svojega življenja, če seštejemo vsa zdravljenja, obsevanja, operacije in več kot sto punkcij hrbtenice za spremljanje učinkov kemoterapij. To je zelo težko življenje, a je pravi borec. Tudi jaz želim storiti vse, kar je v moji moči. Vemo, da ni veliko upanja, a tek je tudi zame nekakšna terapija, poleg tega pa bi rad kaj povrnil skladu za ves njihov trud pri zdravljenju in iskanju zdravila. Vesel bom tudi, če bom pripomogel k ozaveščanju o tej bolezni in če bo kateri družini zaradi tega prihranjena naša izkušnja,« pravi Trevor, ki je bil ganjen, ko ga je v cilju pričakal sin. »Lepo je bilo spodbujati očeta med tekom. Še nihče ni storil kaj takega zame in za sklad, zato mi to veliko pomeni,« je dodal Conor.
Simptomi glioblastoma se praviloma pojavijo nenadoma, saj tumor hitro povečuje pritisk v možganih, med najpogostejšimi znaki pa so poslabšanje vida, glavoboli, motnje govora, mravljinčenje, težave s spominom, epileptični napadi, izguba apetita in slabost. Ker možgani opravljajo toliko različnih funkcij, se simptomi lahko zelo razlikujejo glede na položaj tumorja. Ena od študij je pokazala, da glioblastom začne rasti že skoraj leto dni pred diagnozo, vendar pa se simptomi pojavijo šele tri mesece prej. Že več let prej pa naj bi se pokazale spremembe v imunskem sistemu, ki naj bi jih bilo mogoče odkriti s krvnimi preiskavami.
