Rudi Zavrl je častni predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS), nekdanji nogometaš in od leta 1989 do 2009 prvi predsednik NZS. Naša odločitev, da se z enim največjih poznavalcev našega pa tudi evropskega nogometa srečamo ob koncu slovenskega nogometnega prvenstva in ob začetku svetovnega nogometnega prvenstva, je torej razumljiva. Bivši predsednik NZS je bil s slovensko reprezentanco na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem, zraven je bil v Južni Koreji, ko je reševal tudi znamenito zagato s Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem, pa še pol mandata, ko se je naša reprezentanca uvrstila na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. O nogometu dobro poučeni mojster ali kar starosta slovenskega nogometa pa je tudi popoln sogovornik za pogovor o našem in globalnem nogometu.
Končuje se nogometno prvenstvo Slovenije v sezoni 2025/26, ki si ga bomo zapomnili po sramotnem izstopu Domžal.
»To, kar se je zgodilo, da se prvenstvo namesto z desetimi konča z devetimi klubi, je slabo. Zelo slabo.«
Preseneča predvsem dejstvo, da so pokrovitelji tako gladko, brez kakršnih koli pritožb sprejeli dejstvo, da so imeli v vsakem krogu spomladi 20 odstotkov manj tekem, 20 odstotkov manj možnosti za oglaševanje, ki so ga sicer plačali …
»Očitno pri nas odstopamo od nekaterih standardov, ki veljajo v nogometno razvitih ali v nogometno srednje razvitih državah. Tudi kar zadeva prenose, Sport klub pokriva le kakšno tretjino prebivalstva Slovenije in na tak način je težko popularizirati nogomet. Očitno tudi to za pokrovitelje ni nobena težava.«
Človek bi se sicer vprašal, zakaj kakšne tekme ne prenaša nacionalna televizija.
»Vprašanje, ali jih RTV sploh želi prenašati.«
Kaj si potem RTV pri športu sploh želi?
»Ne vem, treba jih bo vprašati.«
V začetku sezone so se recimo odločili, da na teletekstu ne bodo več pokrivali rezultatov in tabel obeh tretjih slovenskih lig. Menda je to zamudno, pretežko, hkrati pa vidimo, da velike ameriške lige in pet največjih evropskih lig pokrivajo do neverjetnih podrobnosti.
»Nogomet je nesporno najpomembnejši globalni šport. To velja tudi za Slovenijo. Pri nas je registriranih kar 60.000 nogometašev. Druga stvar je odnos Slovencev do nogometa. Odnos, v katerega smo bili dolga leta vzgajani. Nesprejemljivo se mi zdi, da takšne, tako množične panoge mediji ne spremljajo.«
Glavni značilnosti letošnjega prvenstva ob katastrofi Domžal: velika prevlada Celja ter presenetljivo povprečna Maribor in Olimpija.
»Očitno imamo štiri klube, ki odstopajo po proračunu, to so Maribor, Olimpija, Celje pa tudi Koper, in rezultati so temu primerni. Celje kaže konstantno dobro organiziranost, v to štejem vodenje, igre oziroma rezultate in delo uprave. Malce drugačna je zgodba v Mariboru, najmanj definirana zgodba je v Ljubljani, težko je ugotoviti, kakšen je interes teh hrvaških vlagateljev. Koper, tudi zahvaljujoč glavnemu sponzorju, še funkcionira. Drugi del klubov je v finančno razmeroma slabih finančnih okvirih. Rekel bi, da je letošnja razvrstitev realna glede na vložke in način dela.«
Tega, da Olimpija in Maribor ne bosta videla Evrope, pa vseeno skoraj nihče pričakoval.
»To je najbrž slabost pristopa teh, ki vodijo kluba. Pri Olimpiji niti ne vemo, kdo vodi klub; no, po imenih že, ne vemo pa, kdo je zadaj in kakšne nagibe zasleduje. Za Maribor pa težko rečem, ali so se turški lastniki ušteli in mislili, da bo klub funkcioniral sam po sebi, čeprav je odločitev pravzaprav logična: imeti klub s proračunom okoli 10 milijonov na leto, s tem da si zagotoviš igranje v Evropi in s tem pokriješ velik del stroškov, hkrati pa plasiraš neke igralce, za katere računaš, da bodo igrali v prvi ligi ali bodo prodani v tujino.«
Še ena značilnost našega prvenstva, ki je nikjer drugje v Evropi ne vidimo: zaradi divjanja navijačev so morali prekiniti in celo odpovedati zadnjo tekmo med Mariborom in Olimpijo.
»Obnašanje dela navijačev je popolnoma nesprejemljivo. Poleg kluba in nogometne zveze pa mora tudi država s svojimi institucijami sistemsko ukrepati, da se to ne bo ponavljalo.«
Kaj pa igralci, kdo vas je presenetil, koga bi izpostavili, kdo se je izkazal?
»Velik preskok se je zgodil pri Bravu, poleg tujcev, štiri ali pet jih imajo, je cela plejada mlajših igralcev, ki igrajo pomembno vlogo v prvenstvu; predvsem govorim o Martinu Pečarju, Jakoslavu Stankoviću, Maticu Ivanšku … Bravo ima tudi sicer zanimivo filozofijo, sami vzgajajo nogometaše, že nekaj časa imajo najboljše mladince v Sloveniji, tako da je Bravo, razen tega, da jih nihče ne gleda, po vseh drugih kriterijih najbolj urejen in uspešen slovenski klub.«
Pravzaprav pri Bravu ne gre samo za to, da jih nihče ne gleda, obnašajo se, kot da nočejo, da jih kdo gleda. In to je res prava redkost pri nogometu.
»Težko rečem. Zanimivo je, da se publika navadno ravna po rezultatih, a v primeru Brava to ne velja. Spomnim se Olimpije pod vodstvom Igorja Bišćana, ki je imel dobre rezultate, imeli so po pet, šest tisoč gledalcev. Se pravi, da v Ljubljani obstaja športna publika, ki pa Brava enostavno ne podpira. Po mojem je to res stvar za resno raziskavo. Če namreč gledate druge majhne klube, denimo Grosuplje ali Radomlje, imajo ves čas podporo lokalnih navijačev.«
Vzori so tudi takoj čez mejo, Udinese v Vidmu je že velik klub z več deset tisoč navijači na tribunah, pa govorimo o mirni Furlaniji.
»Podobno je v Avstriji. Takoj čez mejo je nekaj skoraj vaških klubov iz majhnih krajev, ki imajo na tekmo štiri, pet tisoč gledalcev … Pri nas je še najbližje temu Mura, čeprav tam stvari nihajo glede na rezultate. Mura, če bi imela vse skupaj urejeno, če bi bila v boju za mesta v Evropi – in čudi me, da ni – bi imela najzvestejšo publiko.«
Govorimo o nekaj zelo nadarjenih nogometaših, ki so se razvili v tej sezoni, ob naštetih iz Brava so tukaj še trije fantje iz Kopra, trije ali štirje iz Radomelj, po drugi strani pa smo priča menjavam mladih igralcev v prvi minuti.
»To je popoln nesmisel. Da v bazenu nogometašev, kot je slovenski, ne najdeš nogometaša, ki bi odigral vsaj en polčas. Govorim seveda o Celju. Upam, da ne gre za podcenjevalni odnos lastnikov in tistih, ki v Celju delajo, do slovenskega nogometnega prostora.«
Nekateri bi sicer to pravilo, da mora tekmo začeti vsaj en slovenski nogometaš do 21. leta, enostavno ukinili. Drugi bi ga zaostrili, želijo, da bi tak igralec moral odigrati vsaj en polčas.
»Je pa dejstvo, da se noben administrativni ukrep v našem nogometnem sistemu na obnese …«
Če smo sprejeli VAR, če smo sprejeli, da moškim nogometašem sodijo sodnice, kar se je zdelo še pred letom ali dvema skoraj bogokletno, se bodo morali tudi lastniki navaditi na mlade slovenske nogometaše.
»Seveda, saj mladi nogometaši, ki začenjajo tekme, praviloma tekme tudi končajo, niso zamenjani v nekaj minutah. Tudi pri Olimpiji Dino Kojić in Marko Ristić veliko igrata. Moram pa dodati, da me preseneča, da mlajši nogometaši, ki ne pridejo v ekipe Celja, Olimpije in Maribora, ne odidejo k Bravu ali Radomljam, da si naberejo izkušnje, konec koncev bi imeli na tak način vsak teden eno težko tekmo.«
Eden najboljših igralcev v Sloveniji je bil jeseni Franko Kovačević. O njem se je govorilo v presežnikih, povezovalo se ga je z največjimi klubi na svetu, na koncu pa je podpisal zgolj za Ferencvaros.
»Pri nas se stvari velikokrat potencirajo. Radi bi bili del evropske in svetovne nogometne scene in potem mediji, kakršni koli so že, sproducirajo neke zvezdnike, realnost je pa povsem drugačna. Če pogledamo, kje naši nogometaši igrajo: denimo Marcel Ratnik, eden naših najboljših nogometašev, igra v Emiratih! V popolni anonimnosti. Vem, vprašanje je, koliko ti fantje sploh odločajo o tem, kje bodo igrali, a jaz bi na njegovem mestu veliko prej izbral avstrijsko, češko ali poljsko ligo. Bil bi na ogled vsem, hkrati pa bi napredoval.«
Na začetku leta so hoteli zapreti stadion v Domžalah. Radomlje niti nimajo primernega objekta, pri Mariboru se pritožujejo, da je treba obnoviti Ljudski vrt, v Stožicah so problemi s travnato površino, Bravo nima igrišča in še bi lahko naštevali. Včasih smo imeli bolj urejene objekte …
»Razen Maribora in Ljubljane imamo nedokončane stadione ali takšne, ki niso vredni tega imena. A še večji problem so vadbene površine. Otroci nimajo kje trenirati, na Ljubljani, recimo, trenirajo trije klubi, vsak dan okoli 200 otrok. Za Bežigradom trenira na dveh igriščih osem selekcij in tako je praktično po vsej Sloveniji. Infrastruktura pri nas je evidenten problem, od površin za treninge do vzdrževanja in dokončanja stadionov. Zveza se s tem ukvarja, a na koncu je marsikaj odvisno od države in lokalne skupnosti.«
Začelo se bo svetovno prvenstvo v nogometu v ZDA, Mehiki in Kanadi. Že zdaj je jasno, da bo to prvenstvo velikih težav, če drugega ne, z Iranom, ki je v vojni z ZDA, hkrati pa naj bi na ozemlju ZDA igral nogomet. Vstopnice so zelo drage, še dražje so nastanitve.
»Očitno bomo v ZDA priča pretirani komercializaciji nogometa. Športna pa tudi siceršnja politika se je vtaknila v vse pore športa in tudi v nogomet. Ne nazadnje je treba omeniti tudi nove obvezne presledke igre po vzoru NBA za reklame. Ne gre za regeneracijo, kot razlagajo, ampak za oglase. Kaj bodo takšne in podobne akcije prinesle športu, kot smo ga poznali, je težko reči. Spomnim se, kako je bilo, ko sem bil na prvenstvu leta 1986 v Mehiki. Cene vstopnic so bile med 20 in 40 evrov, bivanje enako, zdaj pa se to radikalno spreminja iz prvenstva v prvenstvo, še bolj zato, ker so prvenstvo dobile ZDA in Kanada. V Evropi je cenejše, čeprav so tudi vstopnice za finale lige prvakov Arsenal – PSG v tisočih evrih.«
Dve nogometni organizaciji: bogata in uspešna evropska Uefa na eni in manj uspešna svetovna Fifa. Poskuša Fifa tudi s cenami vstopnic izboljšati svoje finančno stanje ali celo ujeti Uefo?
»Ne more je. Fifa ima pač samo eno veliko tekmovanje na štiri leta in praktično ves denar generira na tem tekmovanju. Uefa ima tri velike lige, ki tečejo vse leto, hkrati pa ima na štiri leta še evropsko prvenstvo. Ti organizaciji je nemogoče primerjati.«
Je to podražilo vstopnice?
»Niti ne. Fifa bo služila denar predvsem z medijskimi in televizijskimi pravicami.«
Kakšna je po vašem mnenju možnost, da Slovenija v naslednjem obdobju spet odide na kakšno veliko tekmovanje?
»Predvsem lahko rečem, da lažje na evropsko prvenstvo, ki bo čez dve leti, kot na svetovno prvenstvo čez štiri leta. Vidite, kako malo evropskih reprezentanc igra na svetovnem prvenstvu. Poleg tega, da je za evropsko prvenstvo zdaj več mest, je še dodatna možnost, da prideš na prvenstvo, prek lige narodov. Pa še možnost napredovanja po kvalifikacijah je, seveda.«
Ima po vašem mnenju Boštjan Cesar možnost sestaviti moštvo za velike uspehe?
»Cesar začenja z ničle. Ne glede na njegovo igralsko kariero je treba reči, da je Cesar popolni začetnik. Nekaj mesecev je bil v Mariboru, nekajkrat je nadomeščal Matjaža Keka in to je vse. Prihajajo liga narodov, prijateljske tekme in potem bodo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, tam bo šlo pa zelo zares.«
Zadnje, zelo logično vprašanje: kdo je prvi favorit svetovnega nogometnega prvenstva?
»Brazilija je eden od favoritov, tudi zaradi selektorja Carla Ancelottija, potem pa Francozi in Španci, prej kot Angleži ali Nemci.«
