Dolgoletno prepričanje med Nemci, da povprečni državljani med drugo svetovno vojno niso vedeli za sistematični umor šestih milijonov Judov in druge nacistične zločine, je zgodovinsko nevzdržno. Priznan nemški zgodovinar Götz Aly opozarja, da režim Adolfa Hitlerja grozodejstev ni skrival. Nasprotno, načrtno jih je izrabljal za utrjevanje oblasti in motivacijo prebivalstva za boj do samega konca, je poročal nemški Bild.
V nasprotju s povojnimi trditvami številnih nemških družin, da so za taborišča smrti in masovne poboje izvedele šele po kapitulaciji leta 1945, Aly v svoji znanstveni analizi dokazuje, da je bil holokavst integriran v vsakdanje življenje Tretjega rajha. Nacistično vodstvo je namerno ustvarilo tisto, kar zgodovinar imenuje »zločinska skupnost« (Verbrechensgemeinschaft), kjer so državljani postali sokrivi bodisi z aktivnim sodelovanjem bodisi z materialnim dobičkom bodisi z zavestnim molkom.
Po ugotovitvah zgodovinarja so ključne faze holokavsta potekale javno. Deportacij nemških Judov niso izvajali pod krinko noči, temveč sredi belega dne v urbanih središčih. »Pregon je potekal pred očmi vseh. Ljudi so vodili skozi mesta proti železniškim postajam, medtem ko so ob njih tekali kričeči otroci,« navaja Aly.
Materialne koristi
Režim je prebivalstvo v zločine vpeljal tudi prek neposredne materialne koristi. Zaplenjeno premoženje deportiranih Judov so lokalne oblasti prodajale na javnih dražbah. Podatki za Hamburg kažejo, da se je teh razprodaj ugodnega »nearijskega« pohištva in lastnine udeležilo kar 400.000 meščanov. Med kupci niso bili samo prepričani člani nacistične stranke, ampak tudi drugi, ki so izkoristili priložnost za poceni nakupe.
Informacije o množičnih pobojih sovjetskih vojnih ujetnikov in delovanju taborišč smrti pa so medtem v zaledje prinašali nemški vojaki. Aly se opira na obsežno korespondenco med vojsko in družinami v domovini. Iz pisem je razvidno, da so navadni vojaki domačim odkrito opisovali brutalnost na vzhodni fronti.
V enem od pisem nemški vojak piše o nujnosti »iztrebljenja svetovnega sovražnika z ne ravno lepimi metodami«. Drugi je ob koncu leta 1944 svoji ženi poslal jasno opozorilo: »Prosim, umakni fotografije sovjetskih ujetnikov in Judov iz družinskega albuma, to bi lahko postalo nevarno.«
Običajni moški
Zgodovinar dodaja, da so brutalnost izvajali povsem običajni nemški moški, pogosto starejši rezervisti, in ne zgolj specializirane enote SS. Priča tovrstnih dogodkov je bil tudi Alyjev oče, ki je kot mobilizirani vojak v častniškem klubu poslušal podrobna poročila o množičnih streljanjih na vzhodu, kjer so si morali ujetniki pred usmrtitvijo sami izkopati grobove.
Aly ostro zavrača povojne izgovore posameznikov, ki so se branili z besedami, da so opravljali zgolj tehnična dela – kot je upravljanje vlakov ali polaganje bodičaste žice – in da niso poznali širšega konteksta, še piše Bild. »Ljudje niso bili tako neumni,« poudarja.
Nacistični minister za propagando Joseph Goebbels je to kolektivno vednost načrtno izrabljal skozi strategijo »moči skozi strah« (Kraft durch Furcht). Prebivalstvu je bilo posredno sporočeno, da bo v primeru poraza zavezniško maščevanje uničujoče, saj so vsi vedeli, kaj je Nemčija storila okupiranim narodom in Judom. Ta kolektivni strah pred povračilnimi ukrepi je deloval kot močno vezivo, ki je nemško vojsko in civiliste prisililo k fanatičnemu odporu vse do popolnega vojaškega zloma države.
