Na, in spet smo na cesti. Kaj pa čem, nekako je treba preživeti to poletje.
Ekola, in zopet ta presneta »Vrtovčeva ožina« tam pri Postojni. Nič se še ni spremenilo. Malo se drenjamo, nekateri prehitevajo kamione, čeprav skoraj brusijo odsevnike na levem robu. Glavno je, da bodo prihranili sekundo dvajset. Če se ravno ne zarinejo v sprednji avto, ki mu sledijo z nekaj centimetri »varnostne« razdalje.
Moram priznati, da takle dopust v peklenski vročini niti ni več moja intimna opcija. Saj poznate to frazo, ta je sedaj zelo moderna. Toda to ne pomeni, da je bilo vedno tako. Nekoč, ko sva bila z milo soprogo še mlada, tam nekje do sedemdesetega leta, sva bila nora na morje. In barko. Zdaj je noro kvečjemu na obali. Barčica pa se je postarala še bolj kot midva. Rada bi se je znebila, ker nama je gori v naši zasanjani vasici zdaj lepše kot na vročini. A očitno so vsi, ki so znali ceniti takšno nekdanjo morsko krasotico, že pomrli …
Skratka: če nama je kdo pred leti omenil, da sva povabljena na kakšen piknik v soboto, sem vsaj jaz skorajda zbolel. Kako, piknik za vikend? Da zaradi tega ne bi šla na morje?
Pa saj menda nisem edini. Ko je pred časom Borut Pahor v svoji oddaji gostil priljubljenega župnika Martina Goloba, ga je vprašal, ali ima veliko porok.
»Oja, kar dosti. Kakšno soboto tudi po tri ali štiri. Včasih me pokličejo na ceremonijo celo med tednom.«
»Aha,« se je začudil Pahor, »poroka v sredo ali četrtek?«
»Najbrž zato, da si ljudje ne uničijo vikenda,« se je zasmejal gospod Martin.
*
Ljudje se pač spreminjamo. Jaz, denimo, nisem nikoli, ampak res nikoli čutil potrebe, da bi krenil v Jajce, se pravi na pot Avnoja. Najbrž bi tudi našega Janeza dandanes težko navdušili za kaj takega. Mladost je pač norost, skače tam, kjer sploh ni treba, razen ko te kdo sili. Ali prevara. Če se zgodi kaj takega, ljudje radi rečejo, da so spregledali in da jim je žal, ker so »nasedli«.
Ampak integriteta vseeno nekaj velja, ni res? O tem smo govorili prejšnji teden. Bralci so bili dobesedno na nogah. Tako se seveda le reče, v resnici je bila navdušena samo žena, ker mi je šele po urici in pol naposled le uspelo prepričati računalnik, naj mi pokaže, kar sem napisal. Saj vendar nisem kakšen tajni agent, da bi pisal le za čipe?
Ali pa za spreobrnjene »zgodovinarje«.
Integriteta, torej? Ja, seveda.
*
Nekoč mi je znani glasbenik pripovedoval, kako je njegov znanec opravljal zelo zahteven izpit pri nekem znamenitem orkestru. Vsem kandidatom so dali note. Skladbo so morali zaigrati »prima vista«. Po italijansko »prvi pogled«. To pomeni muziciranje neznanih not brez vnaprejšnje priprave. Dokaj zagamana zadeva.
Eden od kandidatov je dvignil roko. Menda je bil iz Švice.
»Jaz sem to skladbo že videl in zaigral,« je skesano priznal.
Si predstavljate? Le kdo bi to vedel, če ne bi sam povedal?
V naših logih v glavnem kraljuje drugačna logika. Tako kot v šali o junaku Hasu. Ko se je pripeljal domov z mercedesom in v dragi obleki, so ga vsi v vasi spraševali, od kod mu vse to.
»Bilo je takole,« je razlagal. »Nekega večera sem se znašel v zanimivi družbi gospodov, ki so igrali s kartami. Jaz sem zbral kar lepo kombinacijo in vsem oznanil, da sem dobil glavni zadetek. A vam pokažem karte, sem vprašal. Ne, so odkimali. Rekli so, da med gentlemani velja beseda, ta je zakon.«
»In?« so vprašali poslušalci.
»Ej, kako je meni zadeva stekla šele potem!«
Ja, kje je pa poanta, boste vprašali.
Ah, vroče je. Ne ljubi se mi je iskati. Kar sami jo dajte. Poglejte okoli sebe, nemara v naš državni zbor in politike, vseh barv, da ne bo kakšne zamere, in skoraj gotovo boste kaj našli.
Prihodnjič pa še kaj o »opcijah«.
