Nekoč, ko sem še sam rajžal po opravkih, sem si večkrat požvižgaval. Zadnje čase ne več. Poleg mene po navadi sedi mila soproga in bi me vrgla skozi okno, če bi začel brlizgati kar tako, brez zveze. Poslušava pač radio.
»Dolga, dolga je cesta, od vasi do mesta …« Tako nama včasih zapoje Vlado Kreslin, najin priljubljeni glasbenik.
No, naša domača cesta ni prav grozno dolga, je pa precej ovinkasta in polna klancev. Zato se včasih prav razveselim avtoceste. Malo daljša je, ni pa vijugasta, kar je res lepa kombinacija.
Toda v teh časih mi ni niti do žvižganja in ne petja, pa čeprav ob Kreslinu. Zadnjič sva se peljala proti morju: ko se je kolona približala Postojni, je bilo, kot je splošno znano, prijazne vožnje konec.
»Zdaj sva pa pečena,« sem tolažil ženo, »tu je namreč 'Vrtovčeva ožina'.«
Soproga se je zvonko zasmejala, kaj se ne bi. Ves svet se jezi zaradi tiste iranske, Hormuške, mi imamo pa ministrovo.
Pa saj je le hec, v resnici novopečeni infrastrukturni poglavar ni kriv za zastoje. Ti so se zgodili že pred njim. V razne šale je prilezel bolj zavoljo svojega udarniškega začetka, ko je hodil po gradbišču in naganjal darsovce, naj, zaboga, delajo tudi ponoči, da bo cesta prej končana.
»Dolga, dolga je cesta, od človeka do človeka …« je zapel Vlado. Zanimivi stihi.
Med počasno vožnjo sva opazovala delavce. Videti so bili čili in niso imeli kakšnih podočnjakov, kar pomeni, da niso garali še ponoči. Zelo živo so zrli v nas in si mislili svoje. Mi pa tudi.
Lani v takem času sva se ponoči vračala domov z dunajskega letališča. Letalski prevoznik je ves dan nekaj mencal in smo prispeli na cilj šele ob enih zjutraj. Štiri ure in še več sva nato drdrala proti Sloveniji. Toliko obvozov in ovir na eni sami vožnji še nisva srečala. Vsepovsod razni količki, zoženi pasovi avtoceste, a nikjer žive duše.
Eh, pa saj tudi pri nas ne bodo krampali po trdi temi.
Ko smo na našem slavnem klancu še zidali hiške, smo nekoč polaganje tlakovcev podaljšali v mrak in nato še v temo. Naslednje jutro je bilo treba marsikaj popraviti, sicer bi bilo vse skupaj bolj podobno njivi kot dvorišču. Noč ima svojo moč; če bi bila enaka dnevu, bi verjetno povsod delali raje ponoči, namesto da se kuhajo v vročini.
So pa še druge zadrege. V starih časih smo imeli v Sloveniji gradbena podjetja, da jih je bilo veselje gledati. SCT (šef je bil Zidar) ni gradil le pri nas, marveč je pozidal še pol Arabije. Irak so potem zrušili Američani, gradbenike pa politika in pohlep. Rezultati so na dlani.
Pri nas, ki smo blizu Barja, imamo precej cestic s priimki. Tako je znan Zidarjev štradon pri Črni vasi, malo dlje pa Brglezov. Ampak gre le za imena kmetij, mimo katerih so vodile cestice, navadno skozi drevored in z jarki na obeh straneh. Tista dva, na katera ste pomislili, sta drugi zgodbi, vendar obe povezani s cestami. Ena v cestarskem smislu, druga pa zaradi poti v politiki. Milan Brglez je bil nekoč kandidat za predsednika stranke SD, a ga je premagal Matjaž Han. Brglezu je ostal le štradon, čeprav le na videz, drugemu pa se ravnokar maje stranka.
-
Spominjam se, kako so zgradili prvi odsek avtoceste v Sloveniji. Dela so se začela v maju 1970, končala pa po 31 mesecih leta 1973. Moj novinarski prijatelj je prosil takratnega visokega politika za mnenje o novi cesti.
»A si se peljal po njej?« je zagodrnjala visokost.
»Seveda sem.«
»No, potem pa si sam videl, kakšna je cesta,« je odrezal gost.
Kaže, da že takrat politiki niso imeli pravega posluha za medije in javnost.
»Dolga je ta pot, od nekod do nekoč …« pravi Kreslin.
Tisto »Vrtovčevo ožino« pa, gospodje, vseeno le čim prej zakrpajte!
