Letošnje leto je za Nušo Derenda posebno. Mineva namreč četrt stoletja od izida pesmi Energy, s katero je Sloveniji pripela enega največjih evrovizijskih uspehov. Nuša še danes ostaja ena najbolj iskanih slovenskih pevk, na odru pa navdušuje z enako energijo kot nekoč. Pred kratkim je predstavila novo pesem Nova, ki govori o samozavesti zrele ženske. V pogovoru nam je razkrila, zakaj se po treh desetletjih kariere še vedno uči petja, kako je sprejela vlogo babice in zakaj pravi, da je največji uspeh to, da se ljudje po vseh teh letih še vedno vračajo na njene koncerte.
Vaša nova pesem Nova govori o samozavesti zrele ženske. Kako se danes počutite v svoji koži v primerjavi z letom 2001, ko ste z Energy navdušili Evropo?
»Če pogledam nazaj, sem danes veliko bolj pomirjena sama s seboj. Takrat se je vse dogajalo zelo hitro. Zdelo se mi je, da moram biti povsod, na vsakem festivalu, izkoristiti vsako priložnost. Bila sem mlada in zelo ambiciozna. Danes je drugače. Ko pogledam svojo pot, sem predvsem ponosna na vse, kar smo ustvarili v teh letih. Ni mi treba nikomur več dokazovati, da znam peti ali stati na odru. Vesela sem, da ljudje še vedno prihajajo na moje nastope in da se me po dvajsetih ali petindvajsetih letih spomnijo. Velikokrat me kdo pokliče in reče: 'Pri nas ste nastopili pred dvajsetimi leti, zdaj praznujemo obletnico in si vas spet želimo.' Takšne stvari mi pomenijo največ.«
Na odru še vedno delujete z enako energijo. Od kod jo črpate?
»Oder mi jo vrača. Res je, da je z leti vse skupaj fizično zahtevnejše. Glas se spreminja, glasilke so mišica in jih moraš nenehno trenirati. Ko si mlad, marsikaj narediš brez posebnega razmisleka. Danes vem, da moram glas negovati, paziti na počitek, prehrano in redno peti. To je podobno kot pri športniku. Če ne trenira, izgubi formo. Če pride bolezen ali prehlad, se to takoj pozna. Takrat spet obiščem profesorico petja, naredimo vaje, poiščemo pravo tehniko in glas se postopoma vrne. Tega me ni nikoli sram povedati. Ravno nasprotno – mislim, da mora vsak, ki želi ostati dober v svojem poklicu, vse življenje delati na sebi. Tudi po petindvajsetih letih kariere se še vedno učim. Tudi promocija je danes veliko zahtevnejša kot nekoč. Ni dovolj, da posnameš pesem. Prisoten moraš biti na družbenih omrežjih, snemati videe, dajati intervjuje, razmišljati o fotografijah, stajlingu … Vse to zahteva ogromno energije. Potem pa stopim na oder, zagledam ljudi in pozabim na ves trud. Takrat se mi vse vrne. To je občutek, ki ga težko opišem.«
Pred kratkim ste nastopili prehlajeni. Kako je bilo?
»Občinstvu sem iskreno povedala, da moj glas ni takšen, kot bi si želela, a da bom dala vse od sebe. Ljudje cenijo iskrenost. Mislim, da jim je veliko bližje izvajalec, ki prizna, da ni popoln, kot nekdo, ki želi za vsako ceno ustvarjati vtis brezhibnosti. Na koncu so bili zadovoljni in to mi je največ pomenilo.«
Jeseni pripravljate tudi posebno praznovanje 25-letnice skladbe Energy. Kaj lahko pričakujemo?
»Res je. Ne zato, ker bi želela živeti od preteklosti, ampak ker mislim, da je prav, da se spomnimo pomembnih mejnikov. Pripravljamo manjši koncert za najzvestejše poslušalce, razmišljamo o omejeni vinilni izdaji in še o nekaterih glasbenih presenečenjih. Najprej bomo skladbo Energy posneli v nekoliko osveženi podobi. Vsega še ne želim razkriti, ker sem se naučila, da je bolje govoriti o projektih, ko so že skoraj pripravljeni.«
Poleg kariere ste pred kratkim dobili še novo življenjsko vlogo – postali ste babica.
»To je res nekaj posebnega. Seveda sem presrečna, vendar ne mislim, da moram biti vsak dan pri vnukinji. Mladi starši morajo najprej sami najti svoj ritem. Jaz sem tukaj, kadar me potrebujejo. Verjamem pa, da bo z leti vedno več skupnih trenutkov.«
Ste vnukinji že zapeli kakšno uspavanko?
»Za zdaj je še čisto majhna, zato bolj uživa v glasu kot v pesmih. Sem ji že kaj zapela, ampak mislim, da bo pravi čas šele prišel. Otroške pesmice imam zelo rada. Že pred leti sem izdala album za otroke in veliko pesmic iz svojega otroštva še vedno znam na pamet. Verjamem, da bova nekoč sedeli skupaj in prepevali. Ne želim pa ničesar prehitevati. Vsako obdobje ima svoj čar, zdaj je dovolj že to, da jo lahko stisnem k sebi.«
Tudi brez nje vam doma zagotovo ni dolgčas.
»Nikoli. Rada imam vrt, rada kuham, skrbim za družino. Pomagam sinovoma, skrbim za mamo in za taščo, ki ima že 93 let. Ko se vse to združi s koncerti in pripravami na nove projekte, zna biti kar pestro. Zadnje čase se predvsem učim, da si vzamem tudi čas zase. Mislim, da tega ženske pogosto ne znamo dovolj dobro.«
Ob vas že desetletja stoji mož Frenk. Koliko vam pomeni njegova podpora?
»Ogromno. Brez njega si svojega življenja skoraj ne predstavljam. Skupaj sva začela glasbeno pot že veliko pred mojo samostojno kariero. Nikoli se ni nič zgodilo čez noč. Dolga leta sva gradila korak za korakom. Tudi doma sva ekipa. Imava hišo, vinograd, veliko okolice in vedno se najde ogromno dela. Frenk je tisti, ki poskrbi za vse tehnične stvari, jaz pa za marsikaj drugega. Vedno sva si znala razdeliti delo.«
Tudi sin Matevž se ukvarja z glasbo. Kako težko je danes mladim uspeti in ali je bil priimek Derenda pri tem prednost ali breme?
»Vsak čas ima svoje izzive. Vedno sem govorila, da priimek ni dovolj. Vsak si mora svojo pot ustvariti sam. Matevž nastopa, sodeluje z različnimi glasbeniki, dela tudi sinhronizacije, ampak nikoli mu nisem želela govoriti, kaj mora narediti. Če bo gradil samostojno kariero, mora to priti iz njega. Glasbe ne moreš nikomur vsiliti. Danes je morda še težje, ker moraš biti ves čas prisoten. Mi smo gradili kariero skozi festivale, televizijske oddaje in nastope. Danes je svet drugačen. Družbena omrežja so skoraj služba zase.«
Vaš mlajši sin Gašper pa se je odločil za povsem drugačno življenje kot Matevž.
»Ja, in to popolnoma spoštujem. Ravno to se mi zdi lepo. Ko sta bila otroka majhna, si nikoli nisva želela, da bi morala hoditi po najini poti. Mlajši sin je lani ustvaril svojo družino, ima službo in si ne želi medijske pozornosti. Morda tudi zato, ker je odraščal ob naju in dobro ve, kako je živeti na očeh javnosti. On si želi miru, zasebnosti in družinskega življenja. In prav je tako. Vedno sem govorila, da otroci niso tukaj zato, da bi uresničevali sanje svojih staršev. Pomembno je, da najdejo svojo pot in da so na njej srečni. Vedno sva jima s Frenkom skušala dati predvsem življenjske vrednote – spoštovanje, iskrenost, disciplino in odgovornost. Nikoli ju nisva želela držati ob sebi. Otrokom moraš dovoliti, da odletijo. Če se potem radi vračajo domov, pomeni, da si nekaj naredil prav.«
Ste zaradi kariere kdaj občutili slabo vest?
»Seveda. Mislim, da je tako s skoraj vsako mamo, ki veliko dela. Velikokrat sem imela občutek, da bi morala biti več doma. Včasih sem imela za pomoč pri domačih nalogah le pol ure, potem pa sem morala na koncert. To me je najbolj bolelo. Ampak takšen je naš poklic. Ima veliko lepih trenutkov, prinaša pa tudi odrekanja. Danes, ko sta sinova odrasla, vidim, da sta zrasla v odgovorna človeka, in sem zato mirna.«
Kje pa boste letošnje poletje napolnili baterije?
»Že vrsto let s Frenkom hodiva na manjši dalmatinski otok, kjer je res mir. Zjutraj greva na sprehod, potem plavava, bereva knjige in preprosto uživava. Vedno raje pa greva tudi v hribe. Narava me res napolni z energijo. Pred tem pa se bom s prijateljico odpravila še na nekajdnevni post na Kope.« N
