Moj šofer me je prijazno pozdravil. In sva krenila. Peljala sva se v tišini, ker si nisem upal klepetati z njim, da mu ne bi motil pozornosti. Ta bi bila lepa: midva bi regljala kot dve branjevki, vozilo bi se pa prekucnilo v jarek.
Ko sva prispela, sva se lepo poslovila. On je avtobus odšofiral do zadnje postaje, jaz pa sem vzel pot pod noge.
Tako je pač, kadar moj avto prenoči pri mehaniku. Zadnje čase tam rad poležuje, saj je že dokaj v letih. In tako se peljem domov z avtobusom. Po navadi sam, seveda poleg voznika. Zgodilo se je že, da smo bili na kupu kar trije. Za nami pa je zevalo kakšnih štirideset praznih sedežev.
Zakaj je tako, ne vem natanko. Zasanjana vasica potrebuje javni prevoz. Ampak nekateri pravijo, da jim vozni red ni preveč všeč. Če bi mene vprašali, bi predlagal, naj ljudem »dejavniki« pošljejo vprašalnik in naredijo bolje. Ali pa bi nam dodelili manjši avtobus. Ali pa bi ljudem razložili, da takle prevoz košta, kot se reče po domače. Vaščani pa se očitno raje vozičkajo gori in doli vsak v svojem avtu. Oziroma največ dva skupaj. Tako kot sem se tokrat peljal jaz. V družbi voznika in praznih sedežev.
Eh, kaj vse bi se dalo postoriti v naši zanimivi deželi, če bi bili povsod pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu!
-
Pravijo, da je pri nas preveč počasne birokracije. To je lepa ugotovitev. Na razne štampiljke, za primer, ljudje včasih čakajo po več mesecev, morda celo kakšno leto.
Pred leti mi je znanec pripovedoval imenitno zgodbo. Manjše podjetje se je lotilo gradnje poslovne stavbe in frajer se je javil, da bo z birokrati kar sam opravil. Lepega dne je odnesel na pristojno mesto potrebne papirje. Uradnica je vzela njegovo mapo in se uradno poslovila od njega. »To bo nekaj trajalo,« je rekla.
»Nič hudega,« ji je odgovoril, »saj imam čas.«
In je zunaj na hodniku sedel na stol za stranke.
Čez kakšno urico je gospa prifurjala iz pisarne in začudeno zagledala možaka, ki je prej prinesel vlogo.
»Ja, kaj pa vi tu sedite?«
Odvrnil ji je, tako kot prej, da ima čas in da bo počakal. Uradnica je zavila z očmi in odkorakala naprej. Po nekaj mimohodih je postajala vidno nemirna.
Malo moram skrajšati: čez dva dni je šefica izgubila živce in našemu znancu porinila v naročje njegovo mapo, »samo da ga ne bo več gledala tam na hodniku«.
Zgodba je res malo nenavadna, lahko mi jo je pripovedovalec tudi malce olepšal, toda državljan se pogosto in marsikje vpraša, kaj se v resnici dogaja za vrati raznih pisarn. Pa zakaj, hudirja, mora vse tako potekati?
Podobno, denimo, kot so pred tedni tisoči voznikov nekaj dolgih ur ždeli na avtocesti, ker se je prevrnil kamion s pujski oziroma njihovim mesom. »Pristojni« še dandanes ugibajo, kdo, zakaj in tako naprej ni naredil tistega, kar bi moral. Bi, če bi bil pravi (ali prava) ob pravem času na pravem mestu.
-
Bom končal kar pri politikih, ker so mi najbolj pri roki. In prav je tako, a ne!
Nekoč smo imeli ministra Lahovnika, ki je dobil že po nekaj mesecih mandata zelo zgovorno mimiko. Njegov pogled je namreč slikovito odražal vso resnost položaja v njegovem resorju. Obraz je takole povedal: »Pa kaj, za vraga, smo morali zmagati ravno zdaj, ko gre vse k hudiču …«
Čez čas je odstopil. Dandanes poučuje, soli pamet gledalcem in piše zabavne komentarje na rovaš sedanjih ali pravkar bivših uradnikov.
Naj kar piše. Zdaj je pravi človek na pravem mestu. Takrat, pred leti, pač ni bil.
A mene, če me že vprašate, še kar vznemirjajo živahne kolone, ki se prerivajo po cestah v času, ko bi, tako kot v širnem svetu, morali vozniki (in sopotniki) še vsaj urico ali več sedeti na delovnem mestu.
Midva z mojim šoferjem sva izvzeta!
