V znano zasanjano vasico je spet posijal napredek.
»Poglej tega,« se je nenadoma zasmejal sosed in pokazal na neko rastočo hiško. »Videti je kot kakšen minister!«
Ja, pa je res bil tak. Na glavi je imel čelado, na junaških prsih pa delovni telovnik. Gremo, fantje!
Seveda ni bil nikakršen funkcionar, temveč le delavec, ki uboga varnostne predpise. Pa saj sosed ni prismuknjen, v bistvu se le šali. Včasih ga komaj dohajam.
Zoran Predin je pred davnimi leti napisal skladbico o čeladarjih (in mravljinčarjih). Sicer ni imel v mislih gradbincev in še manj ministrov, marveč je, hm, namigoval o neki moški podrobnosti, a o tem raje ne bom razlagal. Menda takrat tudi kakšna učiteljica ni razumela prispodobe in je otroke naučila Predinovo pesem za šolsko proslavo. Ampak pustimo sedaj to, govorimo o drugačnih »čeladarjih«.
Da ne boste mislili, da je omenjeni zaščitni okras značilen le za moški spol! Niti pod razno. Še največkrat si je v svoji karieri poveznila na glavo čelado Alenka Bratušek. Prvikrat že kot predsednica vlade, ko je morala leta 2014 v hrastniškem rudniku miriti stavkajoče rudarje. Jasno, kot ministrica za infrastrukturo je nato imela poleg torbice skoraj vsak dan za pasom še čelado.
Večinoma so predsedniki vlad pogosteje potrebovali gumijaste škornje: to modo je vpeljal že prvi, Lojze Peterle, saj je že po nekaj mesecih mandata moral na poplavna območja. Ampak to gre pri predsednikih vlad tako rekoč v rok službe. Čelada je povsem nekaj drugega!
-
Ta čedni okras je bil v naših krajih nadvse čislan, zlasti v stari državi. Tako je bil pomemben, da so tu in tam čeladarje natisnili celo na dinarske denarce. Najbolj simpatičen je bil vsekakor rudar na bankovcu za 10 dinarjev (leta 1965), ki je potem tik pred razpadom države napredoval na vrednost 20.000 dinarjev. Urbana legenda pravi, da je to bil znani udarnik Alija Sirotanović, vendar numizmatiki trdijo, da to ni res. Ko so primerjali fotografije pravega rudarskega rekorderja, ki je nakopal toliko premoga, da bi ga še naš gromozanski TEŠ 6 težko pokuril, si lika nista bila kdove kako podobna. No, svojega pripadnika so dobili (že leta 1955) na bankovcih tudi livarji, in sicer v podobi Arifa Heralića iz Zenice, ki je izpod šlema svetlo gledal v prihodnost ob vrednosti 1000, nato pa 10 dinarjev.
Kaj pa jopiči? Eh, s tistimi rumenimi se ne bomo ukvarjali. Res je takšnega nosil tudi minister Vrtovec, vendar njegovega ne smemo mešati s tistimi v Franciji. Tam so se vanje oblačili leta 2018 ljudje, ki so demonstrirali proti povišanju cen goriva in draginji. Naš minister je drugačne baže: s čelado in telovnikom je priganjal Dars na primorski avtocesti, zato mu ni uspelo protestirati zoper dražje gorivo, kar je ravnokar povzročila nova vlada s povišanjem marž Petrolu in drugim.
Če ostanemo pri telovnikih, moramo vsekakor omeniti junake Demokratske stranke iz leta 1992. Bavčarja, Omerzo, Rupla, Bučarja in Kacina so oblekli v temne lajbiče. Omenjenih likov ne gre primerjati s tistimi v srajcah ter z zavihanimi rokavi na plakatih stranke NSi. Demokrati so se zgledovali po neustrašnih agentih (nedotakljivi!) iz ameriških filmov, enesijevci (in njihova kopija Logar) pa so izpričevali le delavnost, češ, mi smo taki kot vi. Demokrat Anže je imel rokave zavihane dokaj nemarno, kar je vsekakor sodilo k njegovim načelom.
Tako je torej s čeladami in drugimi dodatki. Mimogrede, rudar Alija Sirotanović je postal jugoslovanski heroj. Ko ga je Tito vprašal, kaj si želi, mu je odgovoril: »Rad bi imel večjo lopato!«
Naši novodobni »čeladarji« so skromnejši, želijo si le kakšno fino politično točko in šefovo pohvalo.
Pa mi?
Ah, pametne politike!
