Max Cady, eden najbolj znanih filmskih negativcev, je dobil novo, tretje utelešenje. Po Robertu Mitchumu leta 1962 in Robertu De Niru leta 1991 obsojenca, ki po odsluženi kazni začne maščevalni pohod proti družini odvetnika Sama Bowdna, zdaj upodablja še Javier Bardem. Vidimo ga lahko v novi seriji pretočne platforme Apple TV Rt strahu.
Trije Rti strahu, trije Cadyji
Lik, ki ga je javnost prvič spoznala leta 1957 v romanu Johna D. MacDonalda The Executioners, je izjemen, tako kot so izjemni tudi vsi trije igralci, ki so stopili v njegovo kožo, skozi leta pa je postajal tudi vse bolj kompleksen.
Mitchumov Cady je v prvem filmu Rt strahu v režiji J. Leeja Thompsona, ki je črno-beli triler v pravem in metaforičnem pomenu besede, preprosto zloben, Bowden pa ga spravi v zapor kot priča na sodišču zaradi njegovega poskusa posilstva. De Nirov Cady v Rtu strahu Martina Scorseseja v zaporu pristane, ker Bowden zataji dokazno gradivo, ki bi ga lahko rešilo obsodbe, Bardemov Cady pa ima, kot se zdi po prvih nekaj epizodah, saj se serija še ni končala, do družine Bowden še bolj upravičeno zamero od svojih predhodnikov, hkrati pa je tudi bolj ranljiv.
Čeprav se je že po prvem Rtu strahu z Mitchumom in Gregoryjem Peckom v vlogi Sama Bowdna zdelo, da ga bo težko preseči, je Scorseseju z De Nirom ter Nickom Noltejem, Jessico Lange in Juliette Lewis, ki jo je upodobitev spolno prebujajoče se najstniške hčerke izstrelila med zvezde, to uspelo. Ohranil je glavni glasbeni motiv skladatelja Bernarda Herrmanna, za manjšo vlogo k sodelovanju povabil Pecka in Mitchuma, v film pa vnesel svoj značilni slog, kot so hitri premiki kamere, nenavadni koti snemanja, počasni posnetki, močne barve in ekspresivna montaža, eksplicitno nasilje in De Nira, svojega rednega sodelavca, ki je mojstrovina sam zase.
Pred Cadyjem je bil Chigurh
Avtor nove serije Nick Antosca je imel zaradi Scorsesejevega filma praktično nemogočo nalogo, da vsaj približno doseže predhodnika, zato je po svoje razumljivo, da je tudi v svoji različici ohranil ikonične lastnosti te filmske klasike. Pustil je glavni glasbeni motiv in se poklonil Scorseseju s tem, da je k filmu povabil Juliette Lewis, hkrati pa stopil v korak s časom z različnimi, današnjemu času prilagojenimi vsebinskimi dopolnitvami, sploh ko gre za družinsko dinamiko.
A ključna je bila izbira igralske zasedbe, predvsem pa Bardema za vlogo Maxa, saj ne bi mogel dobiti primernejšega igralca za upodobitev Cadyja. Lik na prvi pogled namreč zaznamujejo podobne lastnosti kot Antona Chigurha iz filma bratov Coen iz Ni prostora za starce, za upodobitev katerega je Bardem prejel oskarja, a s pomembnimi razlikami.
Primerjavam med tema kultnima antagonistoma se v intervjuju za revijo Esquire ni izognil niti Bardem sam. Največja razlika med njima je po njegovih besedah ta, da ima Max Cady jasen cilj, Anton Chigurh pa ga sploh nima: »Je nekdo, ki se ne opravičuje in se ne zagovarja. Ne vemo, od kod prihaja. Ne vemo, kaj hoče in zakaj ravna tako, kot ravna. On je preprosto nasilje. Je smrt.« Max Cady pa je po njegovih besedah človek, ki je zlomljen, ki ima čustva in cilj, povezan z maščevanjem. »Eden je človek, zlomljen človek, to je Max Cady, drugi pa je zgolj nasilno dejanje usode.«
Chigurh tudi nima človeškosti, kar je moral Bardem pokazati z igro: »Pri Antonu Chigurhu sem moral priti do točke, ko moje oči niso smele izražati ničesar. Tukaj pa, četudi nosim kontaktne leče, imam čustva. Obstajajo stvari, ki Maxa Cadyja bolijo. Zato je živ in še ne želi umreti.«
Šarmanten, nelagoden in zapleten
Max Cady je kljub svoji maščevalnosti in nasilju za gledalce privlačen lik, kar poudarja tudi Bardem. »Vsi imamo radi Maxa Cadyja. Privlačijo nas ljudje, ki prestopajo meje na način, ki se ga bojimo. Sami tega ne bi storili, a nas fascinirajo tisti, ki to počnejo,« je povedal. »Ne moreš se zanesti nanj, a si hkrati želiš biti v njegovi bližini, ker ga želiš razumeti. To je njegov dar,« je dodal, pri čemer tudi ni mogel mimo Mitchuma in De Nira, v čevlje katerih je stopil.
Oba je označil za legendarna igralca in izjemna interpreta, pri njuni verziji pa je izpostavil napetost med privlačnostjo in nevarnostjo, ki sta jo ustvarila. Sam je medtem poskušal ohraniti njuno kombinacijo šarma in nelagodja, svojemu Maxu Cadyju pa dodati več čustvene in psihološke kompleksnosti. »V njunih legendarnih, izjemnih izvedbah je bil Max predvsem nekdo, ki je nenehno prinašal fizično grožnjo udobju življenja družine Bowden. Tudi pri nas je tako, vendar je tu še nekaj, česar ne moremo povsem opredeliti. Ne moreš vedeti, kaj pravzaprav išče. Velikokrat se boš zmotil, prav to pa ustvarja občutek negotovosti pri Bowdnovih in tudi pri gledalcih,« pravi Bardem.
